Appeal dismissed: Repeated paternity claim barred by res judicata despite child's minority at first filing.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ko je o zahtevku enkrat pravnomočno odločeno, je ponovni postopek dopusten le v okviru, ki ga določajo procesna pravila. Ta pa ne poznajo tožbe, s katero bi se lahko ponovno uveljavljal enak zahtevek. Takšne tožbe na dovoljuje niti 92. člen ZZZDR, pa čeprav je bila prva tožba vložena, ko je bil tožnik še mladoleten.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev, da je toženec njegov oče. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno odločitev potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je bilo o tožbenem zahtevku, ki ga tožnik uveljavlja v tem sporu, že pravnomočno razsojeno.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je bilo o tožbenem zahtevku res že enkrat pravnomočno razsojeno, vendar pa je bil takrat mladoletni tožnik zastopan po materi zakoniti zastopnici, medtem ko sedaj sam zastopa svoje interese. Določba ZZZDR dovoljuje otroku vložitev tožbe še pet let po polnoletnosti prav zato, da otroku omogoči, da sam poskrbi za svoj status in svoje interese. Z zavrženjem tožbe spravlja sodišče tožnika v slabši položaj kot bi ga imel, če se zanj do njegove polnoletnosti nihče ne bi brigal. Varstvo temeljnih človekovih pravic zahteva, da pravnomočno končan postopek ne more biti ovira za uporabo sodobnejših metod ugotavljanja očetovstva. Pravica do ureditve statusa tožnika je močnejša od procesne ovire razsojene stvari. Še posebej zato, ker njegov zahtevek in predlagani dokazi temeljijo na povsem drugačnih osnovah, kot pa je bil izveden dokaz v letu 1971. Zato tožnik predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču, da o zahtevku meritorno razsodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sklep sodišča druge stopnje procesnopravno pravilen. Po 2. odstavku 333. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Prav to je storilo sodišče prve stopnje v tem sporu, in to odločitev je potrdilo sodišče druge stopnje. Tožnik v reviziji želi doseči neupoštevanje navedene procesne ovire. Njegovi ugovori niso utemeljeni iz naslednjih razlogov.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89 - preč.b.) v 92. členu res določa, da je tožbo na ugotovitev očetovstva mogoče vložiti še pet let po otrokovi polnoletnosti. Vendar to ne pomeni, da jo je dotlej mogoče vlagati večkrat. Ko je o zahtevku enkrat pravnomočno odločeno, je ponovni postopek dopusten le v okviru, ki ga določajo procesna pravila. Ta pa ne poznajo tožbe, s katero bi se lahko ponovno uveljavljal enak zahtevek, temveč že navedeno določbo, ki jo prepoveduje. Ne poznajo je zato, ker bi ji nasprotovalo načelo pravne varnosti. To načelo je eno temeljnih načel prava, ki je upoštevano tudi v pravdnem postopku. Sodišče ga uresničuje tudi tako, da ne dovoli ponovnega sojenja o istem sporu. Tožnik tudi nima prav, ko dopustnost tožbe povezuje z dejstvom, da je bila prva tožba vložena, ko je bil mladoleten, in zato ni mogel sam skrbeti za svoje interese. Mladoletne osebe so pod posebnim varstvom, ki se odraža tudi v postopkih, v katerih nastopajo kot stranke. ZZZDR ima vrsto določb, s katerimi je to posebno varstvo urejeno (zakonito zastopstvo staršev ali skrbnika, odločanje sodišča po uradni dolžnosti, sodelovanje centrov za socialno delo itd.). Dejstvo, da je tožnik vložil tožbo tedaj, ko je bil še mladoleten, mu zato ne more biti v škodo. Ni pa tudi res, da lahko polnoletne osebe izpodbijajo vse posle, ki so jih zanje kot mladoletne, sklenili skrbniki. Te določbe v nobenem zakonu ni.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da na identiteto zahtevka ne vpliva vrsta dokaza, ki je ponujena. Za identiteto zahtevka gre, če gre za isti stranki, enako dejansko podlago in enak tožbeni predlog. Pravdna zadeva pri Okrožnem sodišču v ..., opr. št. P 519/71 je tekla med istima pravdnima strankama. Tožnik je tako kot v sedanjem postopku zahteval ugotovitev, da je toženec njegov oče, zahtevek pa je oprl na razmerje, ki sta ga v kritičnem času za zanositev imela toženec in njegova mati. Zato ponoven postopek za ugotovitev očetovstva med tema pravdnima strankama ni več mogoč.

Revizija tako ne more biti utemeljena in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).