Appeal dismissed; nullity claim inadmissible when facts are undisputed and not raised in first instance. Nullity requires explicit request. Lease contract interpretation upheld.

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Po 109. čl. ZOR je sodišče dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti na ničnost, vendar le ob postavljenem zahtevku na ničnost. Ničnost pa se mora izrecno uveljavljati, kadar je med strankami spor o dejstvih, na katere se opira ničnost.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 16.766.797,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.8.1996 do plačila. Tožečo stranko je obvezalo, da mora povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 746.225,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2002 do plačila. Zaradi delnega umika tožbe za znesek 912.177,00 SIT je sodišče v tem obsegu pravdni postopek ustavilo. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava.

V pritožbi zatrjuje, da gre v konkretnem primeru za identično pravno situacijo, kot je navedena v 1. odst. 550. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče se je napačno sklicevalo na določila 10. čl. ZOR, tako pravno naziranje je po prepričanju tožeče stranke napačno. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati določbe 549. čl. ZOR, ki določa, da če se pogodba razdre, mora prodajalec torej leasingojemalec vrniti kupcu prejete obroke z zakonskimi obrestmi od dneva, ko jih je prejel in mu povrniti stroške, ki jih je imel za stvar.

Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi 2. odst., pri katerem mora kupec povrniti prodajalcu stvar v stanju v kakršnem je bila tedaj, ko mu je bila izročena in mu dati povračilo za njeno uporabo vse do razveze pogodbe. Sodišče prve stopnje se spušča v analizo 11. čl. sporne pogodbe o finančnem leasingu, ki je evidentno v nasprotju z določilom 549. čl. ZOR. Zakaj se sodišče trudi in ne upošteva določbe 550. čl. ZOR, si tožeča stranka lahko samo misli, ne more pa ničesar dokazovati v tej smeri. Tožena stranka je to dvakrat zaslužila, tožeča stranka pa je zgubila tisto, kar je plačala.

Pravna situacija, ki izhaja iz konkretnega pravnega razmerja je nedopustna in določilo 9. čl. citirane pogodbe pa celo nično, na katera pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je najprej v tožbi zatrjevala, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o finančnem leasingu, nato pa je svoje navedbe spremenila in trdila, da predmetna pogodba ni pogodba o finančnem leasingu, temveč navadna leasing pogodba oziroma vrsta zakupne pogodbe. Pravno razlago te pogodbe opira na določila 1. odst. 550. čl. ZOR. Po oceni pritožbenega sodišča nima prav tožeča stranka, da naj bi predmetno obravnavana leasing pogodba št.

FLA-360/95 z dne 2.10.1995 bila vrsta zakupne pogodbe kot je opredeljena v čl. 567 in 568 ZOR in da naj bi zato bila tožeča stranka na podlagi določb 1. odst. 550. čl. ZOR dolžna vrniti tožeči stranki prejete obroke kot to določa 1. odst. 549. čl. ZOR, zato ker je tožena stranka pogodbo razdrla. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo predmetno pogodbo kot pogodbo o finančnem leasingu, ki v našem pravnem sistemu res ni uzakonjena, vendar pa sta pravdni stranki njuno pravno razmerje celovito uredili s predmetno pogodbo, ki ni v nasprotju z določili 10.

čl. ZOR. Jasno sta opredelili medsebojne pravice in obveznosti za sodno rešitev spornih pravnih razmerij. Da pa je določilo 9. čl. citirane pogodbe nično, je začela tožeča stranka zatrjevati šele v pritožbi, kar po izrecni določbi 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni več dopustno. Po 109. čl. ZOR je sodišče sicer dolžno paziti tudi po uradni dolžnosti na ničnost, vendar ob postavljenem zahtevku na ničnost, ničnost pa se mora izrecno uveljavljati, kadar je med strankami spor o dejstvih, na katere se opira ničnost.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka od pogodbe odstopila 9.8.1996, ker tožeča stranka ob poškodbi vozila ni več plačevala leasing obrokov, kar bi po izrecni določbi 9. čl. pogodbe morala. Med strankama ni spora o tem, da je bilo vozilo, ki je predmet leasinga tožeči stranki odvzeto oziroma ga je ta vrnila, za takšno situacijo pa sta se stranki izrecno dogovorili, da leasingojemalec nima do leasingodajalca nobenih obveznosti v zvezi z vračilom lastne udeležbe in zapadlih anuitet (3. odst. 11. čl. pogodbe). Glede na tako ugotovljene pravno pomembne dejanske okoliščine je sodišče prve stopnje tudi pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožba tožeče stranke je iz navedenih razlogov neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.