Appeal dismissed; transfer of mandate requires client's explicit consent due to personal nature of representation.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appeal against the first-instance judgment, which rejected the plaintiff's lawsuit because the attorney failed to prove a new mandate for the transfer. The attorney argued that Article 96 of the Civil Procedure Act applies only to non-lawyers, claiming that transferring a mandate to a lawyer benefits the client without risk. The court rejected this, ruling that the attorney-client relationship is inherently personal, and any transfer of authority strictly requires the client's explicit consent regardless of the transferee's professional status.
Legislator headnote
AI generated96. člen ZPP; 2. točka 365. člen ZPP: Transfer of a mandate requires the client's explicit consent because the attorney-client relationship is of a personal nature, and the transferee represents the client directly.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Notranje razmerje med stranko in pooblaščencem je zasnovano na zaupanju stranke do pooblaščenca. To razmerje je tesno osebnega značaja. Prav zaradi takšnega značaja pooblastilnega razmerja, zakon pogojuje prenos pooblastila na drugega z obstojem strankinega izrecnega pooblastila (96. čl. ZPP). Po takšnem prenosu drugi namreč ne zastopa pooblaščenca, ampak stranko, v katere imenu tudi dela. Prav zaradi narave tega razmerja je vseeno ali gre za prenos pooblastil na pooblaščenca, ki ni odvetnik, ali pa je odvetnik.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ker pooblaščenec tožeče stranke v odrejenem roku ni izkazal, da je pooblaščen tudi za prenos pooblastila na drugega pooblaščenca oziroma odvetnika. Proti takšni odločitvi je pooblaščenec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Meni, da se določilo 96. čl. ZPP nanaša le na pooblaščenca, ki ni odvetnik. Če stranka da pooblastilo osebi, ki ni odvetnik, bi verjetno nasprotovala prenosu pooblastila na tretjo osebo, ki ni odvetnik, saj v tem primeru grozi nevarnost, da bo zastopana slabše, kot po svojem prvotnem pooblaščencu.
S tem, ko pooblaščenec za vložitev tožbe pooblasti odvetnika, pa po splošnem prepričanju stranki omogoči kvalitetnejše profesionalno zastopstvo. Njene koristi pri tem ne morejo biti ogrožene. Pritožba ni utemeljena. Notranje razmerje med stranko in pooblaščencem je zasnovano na zaupanju stranke do pooblaščenca. To razmerje je tesno osebnega značaja. Prav zaradi takšnega značaja pooblastilnega razmerja, zakon pogojuje prenos pooblastil na drugega z obstojem strankinega izrecnega pooblastila (96. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).
Po takšnem prenosu drugi namreč ne zastopa pooblaščenca ampak stranko, v katere imenu tudi dela. Prav zaradi narave tega razmerja je vseeno ali gre za prenos pooblastil na pooblaščenca, ki ni odvetnik, ali pa je odvetnik. Končno pa tudi zakon glede osebe drugega ne dela nobenih razlik ali gre pri tem za odvetnika ali laičnega pooblaščenca. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP).