Appeal dismissed; interim injunction requires specific factual allegations of past harm for future prohibitions.

s k l e n i l o : Ob reševanju pritožbe se napadena zamudna sodba po uradni dolžnosti r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Za izdajo zamudne sodbe mora biti tudi izkazana utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi relevantnih dejstev v tožbenih navedbah. Ta morajo glede na postavljeni prepovedni tožbeni zahtevek konkretno zatrjevati, da je bilo posamično škodno dejanje glede na naravo zahtevane prepovedi v bodoče, sploh opravljeno. Sklepčnost tožbenega zahtevka pa zahteva ustrezni opis prepovedi, da bo mogoča prisilna izvršba.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v zadevi izdalo v uvodu navedeno zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da je toženec dolžan prenehati z vsemi kršitvami osebnostnih pravic tožnice in se mu zlasti prepoveduje, da preko telefonskih klicev tožnici in njenima otrokoma T. in T. M. ali na kakršenkoli drug način žali tožnico, ji grozi ali ogroža njeno varnost, od dneva izdaje sodbe, pod izvršbo. Istočasno mu je na zahtevo tožeče stranke še izreklo 500.000,00 SIT denarne kazni za vsak primer kršitev prepovedi iz te sodbe. Proti tej zamudni sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Očita v napadeni sodbi nasprotje med dejstvi in dokazi, in nejasnost oz. nesklepčnost izreka, ko se z njim v škodo toženca prepoveduje nekaj tudi v korist tožničinih otrok, ki nista pravdni stranki, izrek pa tudi ne pove, katere žalitve, grožnje in ogrožanje varnosti se mu prepoveduje. Meni še, da je zagrožena denarna kazen previsoka. Predlaga razveljavitev napadene prvostopne sodbe. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo. Pritožbeni pregled zadeve je pokazal naslednje: Očitane procesne kršitve v pritožbi sicer niso podane, ko ni zaslediti nasprotja med dejstvi in dokazi.

Tudi ni nejasnosti izreka v tem, da bi naj bilo razsojeno nekaj v korist tožničinih otrok, ki nista pravdni stranki, saj je izrek glede njiju jasen, da nastopata kot morebitna posrednika pri sprejemanju telefonskih klicev za tožnico. Jasen je tudi glede vrste prepovedi, ko vendar ni mogoče vnaprej predvideti način, ki se ga lahko toženec posluži za žalitev tožnice, grožnje ali ogrožanje njene varnost. Uradni preizkus zadeve v obsegu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pa pokaže, da je sodišče prve stopnje zaradi neizpolnjenega pogoja iz določil 3. točke prvega odstavka 318.

člena ZPP zašlo v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar ima vselej za posledico razveljavitev prvostopne sodbe (člen 354 ZPP). V tej zadevi je prvo sodišče izdalo zamudno sodbo, ker je štelo, da so podane vse, v 318. členu ZPP, naštete procesne predpostavke. Vendar to ne velja za predpostavko iz 3. točke, imenovano "sklepčnost tožbe". To določilo zahteva v tožbi ustrezno zatrjevanje predvsem relevantnih dejstev, na podlagi katerih gradi prvo sodišče meritorno odločitev.

V tem sporu se uveljavlja prepovedni zahtevek po določilih člena 134 Obligacijskega zakonika - OZ na odvrnitev z ukrepi nadaljnjih škodnih dejanj v smislu žalitev po telefonu ter raznih groženj in ogrožanja varnosti. Za utemeljenost takega tožbenega zahtevka bi morala tožeča stranka v tožbi zatrjevati konkretna dejstva, da je toženec sploh posegel v tožničine osebnostne pravice, torej škodne dogodke opredeliti po vrsti ter krajevno in časovno, da bi lahko uveljavljala varstvo pred bodočimi posegi v njeno z Ustavo zavarovane osebnostne pravice.

Iz tožbenih zatrjevanj vse to ne izhaja. Le posplošeno se zatrjuje vrsta nadalegovanj tožnice (razbijanje po vhodnih vratih tožničinega stanovanja, vstavljanje zobotrebcev v zvonec, pogosto klicanje po telefonu predvsem v nočnem času in zgodnjih jutranjih urah, grožnje tožnici, da jo bo pobil, tožnici je v letu 2002 zlomil nogo, jo tudi na druge načine žalil in ji grozil). Zato v danem primeru nikakor ni mogoče že na osnovi tožbenih navedb (procesna predpostavka za odločanje po prvem odstavku 180. člena ZPP), ki niso zadostne (v tožbi niso navedena vsa odločilna dejstva, ki jih terja materialno pravo), presoditi o sami utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki jo prvo sodišče po stališču sodne prakse preizkuša le na podlagi v tožbi zatrjevanih dejstev.

V novem, tokrat kontradiktornem postopku, bo potrebno v okviru pravočasnih relevantnih navedb pravdnih strank (člen 286, 285 ZPP), razjasniti pomembno dejansko stanje za odločanje in zatem ustrezno razsoditi z navedbo dejanskih in pravnih zaključkov. Prvo sodišče bo pozorno tudi na morebitno vprašanje izvršljivosti tožbenega zahtevka, ki je dokaj posplošen. Sama narava prepovednega zahtevka namreč ne izključuje istočasno ugotovitvenega dela zahtevka glede storitve konkretnih škodnih dejanj z navezo v prepovednem delu, da se prepoveduje storitev takih in podobnih škodnih dejanj.

O pritožbenih stroških tožene stranke je odločeno po določilih tretjega odstavka 165. člena ZPP.