Appeal dismissed: Debtor's delay does not extinguish obligation but shifts risk and requires damages.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Določbe o zamudi ne urejajo prenehanja obveznosti, temveč urejajo le posledice upnikove zamude. V takšnem primeru preide nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari na upnika, od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti in končno, upnik v zamudi je dolžan povrniti dolžniku škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, kakor tudi stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari.

Če upnik noče sprejeti spolnitve so v ZOR določeni načini nadomestne izpolnitve, kot so položitev pri sodišču (327. člen), izročitev v hrambo drugi osebi (329. člen), prodaja namesto položitve stvari (333. člen) itd. Tožnik je bil torej dolžan ravnati po navedenih določbah zakona o obligacijskih razmerjih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da sodišče ugotovi nedopustnost izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom sodišča prve stopnje opr.št. I 1009/89 z dne 18.7.1989 v breme tožnika A. K. in v korist toženke M. K. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja zgodovino medsebojnih odnosov med pravdnima strankama in poudarja, da je bila tožena stranka tista, ki je s številnimi pravdami in siceršnjim ravnanjem povzročala, da tožnik preživninskih obveznosti ni mogel izpolnjevati. Tožeča stranka v reviziji nadalje citira določbe zakona o obligacijskih razmerjih, ki urejajo upniško zamudo in meni, da je obveznost tožnika na njihovi podlagi prenehala. Zato meni, da bi sodišče njegovemu zahtevku moralo ugoditi. Predlaga, da revizijsko sodišče obe izpodbijani sodbi razveljavi.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta odločitvi na prvi in drugi stopnji materialnopravno pravilni. Razmerja med pravdnima strankama, ki ne zadevajo konkretne izpolnitve preživninske obveznosti za leto 1988, za odločitev niso pomembna. Pomembno je le to, in med pravdnima strankama tudi nesporno, da tožeča stranka toženki ni ponudila dajatev, ki jih je bila na podlagi pogodbe dolžna izvršiti v letu 1988.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da tožeča stranka zmotno tolmači določbe zakona o obligacijskih razmerjih o upnikovi zamudi. Tako kot je že ugotovilo sodišče druge stopnje, te določbe ne urejajo prenehanja obveznosti, temveč urejajo le posledice upnikove zamude. V takšnem primeru preide nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari na upnika, od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti in končno, upnik v zamudi je dolžan povrniti dolžniku škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, kakor tudi stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari. To pa je tudi vse. Sicer pa so nadaljnje določbe posebej posvečene prav dejstvu, ko upnik noče sprejeti obveznosti. V teh določbah (327. in nadaljnji členi) so določeni načini nadomestne izpolnitve, kot so položitev pri sodišču (327. člen), izročitev v hrambo drugi osebi (329. člen), prodaja namesto položitve stvari (333. člen) itd. Tožnik je bil torej dolžan ravnati po navedenih določbah zakona o obligacijskih razmerjih.

Tožnik končno tudi nima prav, ko trdi, da bi morala toženka v izvršbi zahtevati plačilo denarnega zneska in ne naturalne dajatve. Takšen zahtevek bi bil v nasprotju z obveznostjo, ki je bila določena s sodno poravnavo. Do spremembe naturalne dajatve v denarno bi lahko prišlo šele pozneje med samim izvršilnim postopkom.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker nasprotna stranka ni uveljavljala stroškov za odgovor na revizijo, tožeča stranka pa je z revizijo propadla, je izrek o stroških revizijskega postopka odpadel.