Appeal dismissed for new evidence raised late; employee missed court hearing and failed to notify judge of settlement.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka je imela možnost, da na sklenjeno izvensodno poravnavo opozori že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa je ni izrabila, niti se ni udeležila narokov za glavno obravnavo. Zato predstavlja navedeno dejstvo v pritožbi dokazno novoto, ki je ni mogoče upoštevati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave v znesku 566.312,76 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 8.2.2001 dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka v znesku 21.186,08 SIT. Kar je tožnik iz naslova odpravnine zahteval več, je sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da imajo delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi finančne reorganizacije, v skladu z določbo 7. odst. 51. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. l. RS, št. 67/93 in 39/97) enake pravice kot delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja. Ker je šlo v konkretnem primeru za prenehanje delovnega razmerja tožnika iz operativnih razlogov zaradi insolventnosti tožene stranke, je v skladu z določbo 3. odst. 36f. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) upravičen do izplačila pripadajoče odpravnine.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v ugodenem delu zahtevka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 2. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je s tožnikom dne 14.11.2002 sklenila poravnavo, s katero sta stranki dokončno uredili vse medsebojne terjatve in obveznosti iz tožnikovega delovnega razmerja z izplačilom določene odškodnine v enkratnem znesku. V tej zvezi je bila tožnikova dolžnost, da bi o sklenjeni poravnavi obvestil sodišče. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne zahtevek oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zaradi morebitnih bistvenih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. ZPP iz navedenih razlogov preizkusilo sodbo po uradni dolžnosti. Po takšnem preizkusu tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče prve stopnje glede tožniku priznane odpravnine zmotno uporabilo materialno pravo. V tej zvezi poudarja, da so se s sprejetjem Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu RS (ZJSRS, Ur.l. RS, št. 25/97 - 53/99) določile dodatne pravice delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca. Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki v postopku prisilne poravnave dne 7.2.2001, zaradi česar je upravičen do odpravnine, ki velja za presežne delavce. V tej zvezi mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo odpravnino v skladu z določbo 3. odst. 36f. čl. ZDR.

Nadalje po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni sprejemljiva pritožbena navedba o neobstoju podlage za dosojeno odpravnino, ker je bila med strankama sklenjena poravnava. Navedeno je lahko razlog v morebitnem izvršilnem postopku, če bi tožnik zaradi izplačila odpravnine uveljavil izpodbijano sodbo kot pravni naslov, pri čemer bo lahko tožena stranka ugovarjala in se sklicevala na poravnano obveznost. Dejstvo, da se tožena stranka na sklenjeno poravnavo sklicuje šele sedaj v pritožbenem postopku, predstavlja dokazno novoto (337. čl. ZPP v zvezi s 286. čl. ZPP). V tej zvezi je potrebno povdariti, da bi na takšno dejstvo lahko opozorila do konca postopka na prvi stopnji. Vendar tega ni storila, niti se, čeprav je bila pravilno vabljena, ni udeležila naroka glavne obravnave dne 10.12.2002, na katerem je sodišče razsodilo. Zato podano stališče v pritožbi, da je potrebno takšno okoliščino, to je neobvestilo o sklenjeni poravnavi pripisati zgolj tožniku, ne more biti upoštevno.

Pritožbeno sodišče je po navedenm preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).