Appeal dismissed; notarized settlement is directly enforceable and waives right to contest labor rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Notarski zapis sklenjene izvensodne poravnave je neposredno izvršljiv, kar pomeni, da ima tožnik podlago za uveljavitev v notarskem zapisu dogovorjenih pravic iz delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval priznanje pravic iz delovnega razmerja za isto obdobje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ki jo je vložil tožnik zoper toženo stranko zaradi priznanja pravic iz delovnega razmerja in plačila dela odpravnine. Nadalje je s sklepom z dne 7.10.2002 odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da sta stranki sklenili izvensodno poravnavo pri notarju, s katero sta dokončno uredili vse medsebojne pravice in obveznosti.

Tožnik se je pritožil zoper sklep z dne 13.9.2002 iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02). Navaja, da določba v 3. čl. izvensodne poravnave ne pomeni, da se je odpovedal pritožbi, temveč pravilno, da je zavezan odpovedati se pravici do pritožbe zoper sklenjeno poravnavo. Do tega z njegove strani ni prišlo, zaradi česar je iz razloga, ker mu tožena stranka ni v celoti izpolnila obveznosti iz delovnega razmerja, utemeljeno zahteval varstvo pravic pri sodišču. Ker je sodišče prve stopnje z odločitvijo o zavrženju tožbe v sporu zmotno odločilo, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske ter pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

Iz notarskega zapisa izvensodne poravnave z dne 19.12.2000 ne izhaja nikakršen dvom glede resničnosti dejstev, saj je vsebina dogovora med strankama v poravnavi jasno določena. Zato ni podanih razlogov, da bi se v sporu še ugotavljal pravi namen njene sklenitve ali dodatno razčiščevala dejstva o medsebojnih pravicah in obveznostih , ki so povezana s tožnikovim delovnim razmerjem pri toženi stranki. Glede tega se tožnik niti ni skliceval na to, da bi utegnil skleniti poravnavo v zmoti ali pod vplivom grožnje, sile in prevare, oz. da je bil pri sklenitvi poravnave v opravičljivi zmoti, kar vse bi lahko utemeljevalo njeno izpodbojnost. Za presojo primera je odločilna določba 7. čl. poravnave, iz katere je razviden dogovor, da so z njeno sklenitvijo poravnani vsi medsebojni spori glede delovnega razmerja tožnika, pogodbe o zaposlitvi in razrešitvi s funkcije direktorja, predvsem pa, da se vsaka od pogodbenih strank odreka sodnemu reševanju sporov, ki sta jih uredili s poravnavo. Navedeno določbo je potrebno razlagati z določbo 3. čl. poravnave, da se smiselno šteje za vročen sklep o opredelitvi tožnika kot trajno presežnega delavca z dnem podpisa poravnave, in da se je tožnik zavezan odpovedati pravici do pritožbe zoper takšno odločitev. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ima navedena tožnikova zaveza o odpovedi pravice do pritožbe učinke z dnem podpisa poravnave, pri čemer ne nakazuje na nikakršen dvom, da bi tožnik moral glede tega kasneje izrecno reagirati, kot to zmotno opozarja pritožba. Nadalje je sklenjena poravnava v obliki notarskega zapisa neposredno izvršljiva, kar pomeni, da ima tožnik v zvezi s takšno listino vso podlago za uveljavitev dogovorjenih pravic iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ne glede na zgoraj navedena dejstva še poudarja, da tožnik zaradi izkazanega bolniškega staleža v času odpovednega roka ne more biti upravičen do ustreznega podaljšanja delovnega razmerja. Sklep o trajno presežnem delavcu je postal dokončen z dnem sklenitve izvensodne poravnave. Iz potrdil o upravičeni zadržanosti od dela pa izhaja, da je tožnik začel z bolniškim staležem z dnem 21.12.2000 in nadalje še z dnem 7.5.2001, oboje v času odpovednega roka, kar ne more vplivati na njegovo podaljšanje. Do tega bi bil upravičen le v primeru, če bi bil že v času izdaje sklepa oz. sklenitve izvensodne poravnave v bolniškem staležu (36c. čl. ZDR), kar pa v konkretnem primeru ni izkazano.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sklepa ugotovilo, da pritožbene navedbe niso podane. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot z izdajo izpodbijanega sklepa ni ugotovilo obstoja bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel oz. na drugi strani odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k sprejeti razrešitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).