Appeal dismissed; chain of fixed-term contracts deemed invalid under old Labor Law, transformed to indefinite term.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Po določbi starega ZDR (1990) verižno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bilo dovoljeno, ampak je to uzakonjeno šele z novim ZDR/2002. Po 2. odst. 53. člena ZDR/2002 delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, v katerih bi bil neprekinjen čas trajanja daljši kot 2 leti, razen v primerih, ki jih določa zakon ter v primerih iz 2., 4., 5., in 12. alinee 1. odst. 52. člena ZDR/2002.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep direktorja tožene stranke K. S., d.d. in sklep komisije za vloge in pritožbe tožene stranke ter ugotovilo, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 24.6.1997 neveljavna. Ugotovilo je, da se je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 1.7.1997 spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas in je trajalo do 31.3.1998, zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki za to obdobje vzpostaviti delovno razmerje in ji za čas od 1.9.1997 do 31.3.1998 izplačati neto plačo v skupnem znesku 359.014,60 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, kakor tudi odvesti pripadajoče davke in prispevke za mesečno neto plačo tožnika za čas od 1.9.1997 do 31.3.1998 ter povrniti stroške postopka v višini 326.352,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338/1 ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožnika stroškovno zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z izpodbijano sodbo se tožena stranka ne strinja, ker meni, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je zmotno uporabilo materialno pravo, kakor tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Sodišče v izpodbijani sodbi zmotno zaključuje, da je tožena stranka izigrala določbe 17. člena ZDR, to je institut sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Tožena stranka pripominja, da verižno podaljševanje delovnega razmerja za določen čas ni prepovedano oziroma nedovoljeno z vidika predpisov, ki so veljali v spornem obdobju. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Ker tožena stranka v pritožbi zgolj pavšalno uveljavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka, je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo kakšno absolutno bistveno kršitev pravil postopka, na katere po 2. odst. 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) pazi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da sodišče prve stopnje takih kršitev ni zagrešilo, prav tako pa je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot v pravnem pogledu, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, lahko preide v delovno razmerje za nedoločen čas v primerih, kot jih opredeljuje 1. odst. 18.

člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). V tem zakonskem določilu je vsebovana pravna domneva, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. S to določbo so sankcionirana navidezna sklepanja delovnega razmerja za določen čas. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je šlo pri tožnikovem sklepanju delovnega razmerja za določen čas za neprekinjeno podaljševanje delovnega razmerja od 6.1.1997 do 30.6.1997. Sklenil je zaporedoma dvakrat delovno razmerje za določen čas (prvič dne 6.1.1997 za čas do 6.3.1997 in nato še dne 28.2.1997 za čas do 30.5.1997), vedno zaradi začasno povečanega obsega dela po 5. alinei 1. odst. 17. člena ZDR. Kljub temu, da je bil tožniku izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 24.6.1997, pa mu je toženec ponudil ponovno novo sklenitev delovnega razmerja in to spet za določen čas od 3.7.1997 do 31.8.1997 iz istega razloga, to je začasno povečanega obsega dela.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka s takim načinom sklepanja delovnega razmerja za določen čas izigrala določbo 17. člena ZDR. Delovno razmerje, sklenjeno za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, je bilo v konkretnem primeru sklenjeno v nasprotju z zakonom. Tak zaključek izhaja že iz gramatikalne razlage 5. alinee 1. odst. 17. člena ZDR, ki ne dopušča sklenitve delovnega razmerja iz istega razloga, če povečan obseg dela nima narave začasnosti. Določbe starega ZDR, ki so urejale sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, niso dopuščale verižnega sklepanja za določen čas, zato je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru, ko je šlo za večkratno sklepanje delovnega razmerja za določen čas iz istega razloga z istim delavcem, torej vedno zaradi začasno povečanega obsega dela, pravilno sklenilo, da gre za navidezno sklepanje delovnega razmerja za določen čas, kar pa je sankcionirano z 18.

členom ZDR, torej s transformacijo delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, v nedoločen čas. Šele z uveljavitvijo novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002) je uzakonjena možnost verižnega sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas. Po 2. odst. 53. člena ZDR delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot 2 leti, razen v primerih, ki jih določa zakon ter v primerih iz 2., 4., 5. in 12. alinee 1. odst. 52.

člena ZDR. V skladu s prehodno določbo ZDR se dveletna časovna omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas začne uporabljati šele s 1.1.2007 oziroma za manjše delodajalce s 1.1.2010, do takrat pa velja triletni rok. Ker stari ZDR ni dopuščal verižnega sklepanja delovnega razmerja za določen čas, je odločitev sodišča prve stopnje v konkretnem spornem primeru pravilna in zakonita. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 165.

člena ZPP odločilo, da trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.