Appeal dismissed because property dispute value under threshold made extraordinary remedy inadmissible.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal against the second-instance court's rejection of the extraordinary remedy. The appellant argued that the case involved a constitutional right to housing, but the court correctly identified it as a property dispute. Since the claimed value of 60,000 SIT fell below the statutory threshold of 80,000 SIT required for an appeal, the remedy was legally inadmissible.
Legislator headnote
AI generated382. člen ZPP; 389. člen ZPP; 393. člen ZPP; 400. člen ZPP: An appeal in a property dispute is inadmissible if the value of the subject matter claimed by the plaintiff does not exceed the statutory threshold, rendering the extraordinary remedy procedurally unavailable.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Spor o tem, ali tožena stranka res uporablja brez pravne podlage prejšnje skupno stanovanje pravdnih strank, je po svoji naravi premoženjskopravni spor, kot sta to pravilno odločili tudi sodišči druge in prve stopnje. V teh sporih pa je revizija, ki je izredno pravno sredstvo, odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrglo kot nedovoljeno revizijo, ki jo je tožeča stranka vložila proti sodbi Višjega sodišča v M., opr. št. Cp 59/95, z dne 4.4.1995.
Pritožbeno sodišče je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala naj sodišče ugotovi, da je toženi stranki zaradi izselitve prenehala stanovanjska pravica na stanovanju, ki je v stanovanjski hiši v M., Kljub izselitvi se še vedno vrača v prejšnje skupno stanovanje pravdnih strank. Nedotakljivost stanovanja je ustavna kategorija. Zato ni pravilna opredelitev, da gre v obravnavanem primeru za premoženjskopravni spor. Reviziji naj se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje o zavrženju revizije naj se razveljavita, nato pa ugodi proti pravnomočni sodbi vloženi reviziji tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, ali pa sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija proti sklepu je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen in 400. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Revizija ni utemeljena.
Spor o tem, ali tožena stranka res uporablja brez pravne podlage prejšnje skupno stanovanje pravdnih strank, je po svoji naravi premoženjskopravni spor, kot sta to pravilno odločili tudi sodišči druge in prve stopnje. V teh sporih pa je revizija, ki je izredno pravno sredstvo, odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Tožeča stranka je zahtevala sodno varstvo zatrjevane pravice s tožbo, ki je bila vložena 1.8.1994. V tožbi je opredelila vrednost spornega predmeta z zneskom 60.000 SIT.
Mejno vrednost za dovoljenost revizije določa 382. člen ZPP. Ta vrednost je na dan vložitve tožbe znašala 80.000 SIT (9. člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Uradni list RS, št. 55/92). Kot sta pravilno ugotovili že sodišči druge in prve stopnje, vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi, zneska iz 382. člena ZPP ni presegala. Zato sta pravilno odločili, da revizija ni dovoljena. Ker revizija ni dovoljena, jo je sodišče prve stopnje moralo zavreči (389. člen ZPP).
Po povedanem revizija tožeče stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. in 400. člen ZPP).