Unemployment benefit overpayment claim dismissed as periodic debt subject to three-year limitation period under ZOR s. 372.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišču prve stopnje.

[JEDRO]

Po naravi so denarna nadomestila za primer brezposelnosti občasne denarne dajatve, zato je tudi ugovor zastaranja pri zahtevi za vračilo neupravičeno prejetih zneskov potrebno presojati po 372. členu ZOR in šteti, da je terjatev zastarana po preteku treh let od vsakokratnega neupravičeno prejetega zneska.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 65.099,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1995 dalje ter hkrati sklenilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Tožbeni zahtevek je zavrnilo zaradi ugovora toženca o zastaranju terjatve.

Sodbo izpodbija tožeča stranka zaradi zmotno uporabljenega 361. ter 362. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Meni, da je pravico zahtevati izpolnitev obveznosti pridobila šele s pravnomočnostjo odločbe 1-14-008910/04-93 z dne 17.5.1995, ki je bila toženi stranki vročena 29.6.1995, zato je potrebno šteti, da je bila tožba 7.7.2000 vložena pred potekom petletnega zastaralnega roka, ki se glede na določbo 371. člena ZOR uporablja za tovrstne obveznosti.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Gre za spor zaradi vračila izplačanih dajatev iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti na podlagi 1. odst. 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZZPB), ki določa, da ima zavod pravico zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja, v zvezi s 3. odst. istega člena, po katerem se v postopku ugotavljanja pravice do vrnitve sredstev uporabljajo predpisi o obligacijskih razmerjih. To pa pomeni, da je v obravnavanem primeru bilo potrebno toženčev ugovor zastaranja terjatve presojati po 372. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89; v nadaljevanju ZOR), po katerem terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot so obresti, ali za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa pravica sama. Gre namreč za terjatev neupravičeno prejetih zneskov denarne pomoči, izplačanih v času od 12.1.1995 do 15.5.1995 na podlagi posamičnega upravnega akta, ki je glede na odločbo št. 1-14-00891/04/93 z dne 17.5.1995 kasneje odpadla. Ker se dajatve iz naslova zavarovanje za primer brezposelnosti odmerjajo in izplačujejo v mesečnih zneskih, samo zato, ker se vračilo uveljavlja na temelju neupravičene pridobitve po 210. členu ZOR, ne spremenijo značaja občasnosti, da bi lahko zanje veljal petletni zastaralni rok. Prvostopenjsko sodišče je v tem obsegu materialno pravo sicer zmotno uporabilo, vendar to samo po sebi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe.

Ob dejstvu, da je bil toženecu znesek denarne pomoči od 12.1.1995 nazadnje izplačan 15.5.1995, tožba pa pri sodišču prve stopnje vložena šele 7.7.2000, je tožbeni zahtevek zakonito zavrnjen zaradi ugovora triletnega zastaralnega roka. Stališče tožeče stranke, da je zastaralni rok v smislu 361. člena ZOR pričel teči šele s prvim naslednjim dnem po pravnomočnosti odločbe, izdane 17.5.1995, ni sprejemljivo. Pravica zahtevati vračilo neupravičeno prejetih zneskov ne pomeni samo pravovarstvenega upravičenja za vložitev tožbe, pač pa tudi ustrezno postopanje zavoda po Zakonu o upravnem postopku v zvezi s predpisano pridobitvijo, spremembo ali izgubo pravice.

Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in s to dodatno obrazložitvijo potrditi sodbo sodišča prve stopnje.