Supreme Court dismisses appeal for non-monetary claim due to missing value assessment in original suit.

Revizija se zavrže. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo je zato v tem primeru odvisna - ker se zahtevek ne nanaša na denarno terjatev - od navedbe vrednosti spornega predmeta (1. in 3. odstavek 382. člena ZPP). Pravico do revizije si mora torej zagotoviti stranka z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta že v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP in 2. odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče v okolnostih in na način, predviden v 3. odstavku 40. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da se mora izseliti iz stanovanja , obenem pa je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe na sklenitev najemne pogodbe za predmetno stanovanje za nedoločen čas.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sodbah nižjih sodišč po navedbah revizije niso vsebovani razlogi o odločilnih dejstvih, manjkajo pa tudi razlogi, zaradi katerih so bili zavrnjeni nadaljni dokazni predlogi (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP). V posledici takšnih kršitev pa je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Določba 41. člena stanovanjskega zakona predvideva sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Tožbeni zahtevek in zahtevek po nasprotni tožbi utemeljujeta pravno podlago v določbah stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 ter 21/94), konkretneje na določbah, ki se nanašajo na najemno pogodbo (IV. poglavje zakona). Spor med pravdnima strankama je torej premoženjsko-pravni spor. Dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo je zato v tem primeru odvisna - ker se zahtevek ne nanaša na denarno terjatev - od navedbe vrednosti spornega predmeta (1. in 3. odstavek 382. člena ZPP). Pravico do revizije si mora torej zagotoviti stranka z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta že v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP in 2. odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče v okolnostih in na način, predviden v 3. odstavku 40. člena ZPP.

Iz podatkov spisa pa je razvidno, da niti tožeča stranka v tožbi niti tožena stranka v nasprotni tožbi, vrednosti spornega predmeta ni opredelila. V okviru 186. člena in 2. odstavka 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, pa je v okviru dopustnosti revizije treba smatrati kot obvezno sestavino tožbe. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta ima torej za posledico nedopustnost revizije (3. odstavek 382. člena ZPP). Revizija je namreč izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, zaradi česar si mora, kot je že povedano, stranka sama z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta zagotoviti pravico do njene vložitve. Ocenitev vrednosti spornega predmeta šele v reviziji (z zneskom 120.000,00 SIT) pa po povedanem nima pravnih posledic, ki bi izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta sanirale. Revizijsko sodišče je torej postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 392. člena ZPP in revizijo zavrglo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).