Appeal dismissed for failure to specify value of claim in inheritance dispute under ZPP.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Tožnik je v tej pravdi vtoževal dva nedenarna tožbena zahtevka z različnima pravnima in dejanskima podlagama, za katera je po pozivu tožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo navedel enotno vrednost spornega predmeta. Ob taki kumulaciji bi morala biti navedena oziroma ugotovljena vrednost spornega predmeta za vsak posamezen zahtevek (2. odstavek 41. člena ZPP). Nediferencirana navedba vrednosti ne zadošča, saj se ne ve, na katerega od več zahtevkov se nanaša oziroma, v katerem delu se nanaša na posamezen zahtevek. Položaj je zato enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ni navedena.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je oporoka pokojne M. S. z dne 7.7.1992, s katero je kot edino dedinjo imenovala T. W. (pravno prednico tožene stranke), neveljavna, in da je pokojna M. S. 21.8.1992 napravila veljavno lastnoročno oporoko, s katero je za edinega oporočnega dediča vsega njenega premoženja imenovala tožnika.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, s tem da je tožbo v obsegu tožbenega zahtevka glede ugotovitve neveljavnosti oporoke z dne 7.7.1992 zavrglo.

Proti tej sodbi je druga toženka vložila pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da so ugotovitve nižjih sodišč protispisne, saj priče A. K., M. J., S. K. in M. Š. niso izpovedale, da so pri pokojni videle oporoko z dne 21.8.1992. Protispisna je tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da je tožnik podal ovadbo zaradi izginotja oporoke, saj takšnega podatka ni v spisu. Ne strinja se z dokazno oceno nižjih sodišč o neverodostojnosti prič P. H. in Z. T.. Iz njunih pisnih izjav tudi ni razbrati, da naj bi šlo za oporoko iz leta 1992. Obe sodišči sta spregledali okoliščino, da je tožnik zatrjeval, da je odvetnici pokazal oporoko z dne 21.8.1992, kar je absurdno, saj je v spisu račun odvetnice z dne 19.8.1992. Pritožbeno sodišče se ni ukvarjalo z veljavnostjo oporoke z dne 7.7.1992, s čimer je ponovno zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Njeno veljavnost so potrdili trije izvedenci grafološke stroke in dve priči, medtem ko je izvedenec, ki je bil že pred pravdo angažiran s strani tožnika, neverodostojen. Iz tega sledi, da oporoka z dne 21.8.1992 ni nikoli obstajala, da je oporoka pred pričami z dne 7.7.1992 veljavna in podpisana s strani pokojne in da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Tožnik je v tej pravdi vtoževal dva nedenarna tožbena zahtevka z različnima pravnima (64. oziroma 76. člen Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZDĆ in 63. oziroma 77. člen ZD) in dejanskima podlagama (pri prvem gre za uveljavljanje neveljavnosti oporoke z dne 7.7.1992, pri drugem pa za dokazovanje obstoja oporoke z dne 21.8.1992), za katera je po pozivu tožene stranke na prvem naroku za glavno obravnavo navedel enotno vrednost spornega predmeta v višini 9.180,43 EUR (prej 2.200.000 SIT). Ob taki kumulaciji bi morala biti navedena oziroma ugotovljena vrednost spornega predmeta za vsak posamezen zahtevek (drugi odstavek 41. člena ZPP). Nediferencirana navedba vrednosti ne zadošča, saj se ne ve, na katerega od več zahtevkov se nanaša oziroma, v katerem delu se nanaša na posamezen zahtevek. Položaj je zato enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ni navedena. To pa pomeni, da druga toženka nima pravice do revizije in jo je zato revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP).