Appeal partially allowed; court upheld ownership under Housing Act but remanded damages claim for new trial.

Pritožba prvotožene stranke se v delu, v katerem izpodbija ugotovitev, da je tožeča stranka AA postala dne 19.11.1991 lastnik stanovanjske hiše "Dom upokojencev" v Ljubljani, ki stoji na parc. št. 1073/2, parc. št. 1075/1 in parc. št. 1075/2 k.o. ..., zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

V preostalem delu se pritožbi ugodi in se v nepotrjenem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Stališče pritožnice, da bi bilo treba pri uporabi določbe 114. člena Stanovanjskega zakona tudi dejstvo, da je pravni prednik prvotožene stranke stanovanja odkupil od investitorja, nima opore v določbah Stanovanjskega zakona.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugodilo podlagi tožbenega zahtevka. Z njim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je postala lastnica stanovanjske hiše na podlagi določbe 114. člena Stanovanjskega zakona in je pridobila pravico uporabe na treh zemljiščih (na podlagi določbe 2. odst. 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami - Uradni list SRS, št. 19/76 in 42/86). Poleg tega je zahtevala še plačilo odškodnine za dve prodani stanovanji.

Zoper sodbo se je prvotožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnici ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno dovolilo spremembo tožbe, vsebovane v zadnji pripravljalni vlogi tožeče stranke, čeprav je tožena stranka temu nasprotovala. Tožeča stranka je z zadnjo vlogo, z dne 16.7.1999 zahtevala ugotovitev, da je postala dne 19.11.1991 lastnik stanovanjske hiše. Pred tem (na naroku dne 23.6.1999) je tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala ugotovitev, da je bila lastnica stanovanjske hiše v času od 19.11.1991 do 23.4.1997. S spremenjenim zahtevkom je zahtevala manj in ne več, kot meni pritožnica. Zato ni šlo za spremembo tožbe (3. odst. 184. člena ZPP).

Po določbi 114. člena Stanovanjskega zakona postane Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije z dnem uveljavitve zakona (19.11.1991) lastnica stanovanj in stanovanjskih hiš (a) zgrajenih s sredstvi te skupnosti, (b) stanovanj, zgrajenih namensko za upokojence, in (c) stanovanj, zgrajenih namensko za potrebe Zveze združenj borcev NOV Slovenije. V drugem (b) primeru, in za tak primer gre v tej zadevi, zadostuje namen gradnje. Da so bila stanovanja v stanovanjski hiši v Ljubljani zgrajena za upokojence, je dovolj prepričljivo izkazano. Prvostopenjsko sodišče je imelo za tako ugotovitev zadostno podlago v lokacijski dokumentaciji, lokacijskem dovoljenju, pa tudi v odločbah o dodelitvah stanovanj.

Stališče pritožnice, da bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je pravni prednik prvotožene stranke stanovanja odkupil od investitorja, nima opore v določbah Stanovanjskega zakona. Če pritožnica meni, da je določba 114. člena Stanovanjskega zakona neustavna, ker naj bi, kot zatrjuje, pomenila ustavno nedopustno razlastitev, naj pač (sama) sproži ustavni spor. Pritožbeno sodišče se s stališčem o neustavnosti navedene določbe Stanovanjskega zakona ne strinja.

Na podlagi ugotovljenih dejstev je prvostopno sodišče po povedanem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v zgoraj opisanem obsegu ugodilo podlagi tožbenega zahtevka. Ker pri tem tudi ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Glede pridobitve pravice uporabe na parc. št. 1073/2, parc. št. 1075/1 in parc. št. 1075/2 k.o. ... izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o odločilnih dejstvih, glede odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi prodaje dveh stanovanj pa jih nima dovolj. Prodaja tuje stvari ne vodi neizogibno do odškodninske odgovornosti prodajalca. Pripelje lahko tudi oziroma le do neupravičene pridobitve. V predmetni zadevi je gotovo treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali bi sporni stanovanji morala imetnikoma stanovanjske pravice prodati po določbah Stanovanjskega zakona tudi tožeča stranka. Če bi bil odgovor pritrdilen, zaenkrat pa nanj prvostopenjsko sodišče še ni odgovorilo, bi šlo za neupravičeno pridobitev kupnine. V zvezi s tem kaže opozoriti, da po določbi 1. odst. 128. člena Stanovanjskega zakona Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije sicer ni dolžna prodati stanovanj v stanovanjskih hišah, ki so bile v celoti zgrajene za razreševanje stanovanjskih potreb upokojencev, a le, če imajo poseben status. Posebnega statusa pa najbrž ni mogoče povsem enačiti z namenskostjo graditve.

Sodbe po povedanem v nepotrjenem delu ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Po določ0bi 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi z določbo 196. člena ZPP jo je bilo treba v tem delu razveljaviti in vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče tudi upošteva, da imata prvotni prvo in drugotožena stranka različne pravne naslednike. Zato je treba najprej ugotoviti, katera od prvotnih toženk je prodala posamezno stanovanje, nato pa za obe skupini njunih pravnih naslednic posebej ugotavljati elemente morebitne odškodninske odgovornosti.

Na podlagi določb 3. in 4. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče še odločilo, da se odločitev o stroških pritožbenga postopka pridrži za končno odločbo.