Appeal court reverses first instance judgment on creditor's claim due to insufficient proof of debtor's knowledge of debt waiver.

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 4.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.1997 do plačila, v roku 8 dni."

2. Stroškovni del izpodbijane sodbe se spremeni tako, da se glasi:

"Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 40.000,00 SIT za stroške postopka, v roku 8 dni."

[JEDRO]

Odločilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela za sporni odstop terjatve pred izpolnitvijo cedentu (2. odst. 438. čl. ZOR), temelji na dokazih o posrednih dejstvih: na obvestilu z dne 23.9.1997 (priloga A 3), iz vsebine katerega sledi, da tožeča stranka toženo obvešča o odstopu sporne terjatve, in podpisani poštni povratnici, naslovljeni na toženo stranko z dne 24.9.1997 (l.št.11). Vendar na tej povratnici vsebina poštne pošiljke ni navedena. Zato omenjeni posredni dejstvi (sestavljen dopis in povratnica z opisano vsebino) ne izključujeta obrambe tožene stranke, da ni vedela za odstop sporne terjatve.

Trditev, ki naj temelji na posrednih (dokazanih) dejstvih, se namreč lahko šteje za dokazano le v primeru, če se njena resničnost izraža kot nujna logična posledica celote posrednih dejstev, ki prav zato izključujejo možnost resničnosti druge verzije.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 4.000.000,00 SIT.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

S pripravljalno vlogo z dne 29.11.2001 je tožeča stranka odgovorila na trditve tožene stranke iz odgovora na tožbo, ki ga je tožena stranka vložila na prvem naroku za glavno obravnavo. V tem je slednja med drugim navajala, da o odstopu sporne terjatve ni bila obveščena. V takšni situaciji ni moč šteti, da bi tožečo stranko glede predložene povratnice bremenile posledice iz 4. odst. 286. čl. ZPP. Uveljavljane relativne bistvene kršitve določb postopka zato po prepričanju pritožbenega sodišča ni.

Pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbi predloženega dokaza, to je fotokopije poštne knjige, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prim. 1. odst. 377. čl. ZPP). V zvezi s pritožbenimi izvajanji pa je treba dodati, da 285. čl. ZPP ni moč razumeti tako, da bi bila dolžnost sodišča, da poziva stranke k predlaganju konkretnih dokazov. To je že pojmovno izključeno, saj je stranka tista, ki pozna dejansko stanje in dokaze zanje. Zato je v ZPP jasno opredeljena dolžnost strank, da sodišču ponudijo dokaze v prid dokazovanja resničnosti trditev, na katerih utemeljujejo tožbo oziroma obrambo (prim. 1. odst. 7. čl. ZPP in 219. čl. ZPP).

Pač pa pritožnik pravilno opozarja na zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Odločilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela za sporni odstop terjatve pred izpolnitvijo cedentu (2. odst. 438. čl. ZOR), temelji na dokazih o posrednih dejstvih: na obvestilu z dne 23.9.1997 (priloga A 3), iz vsebine katerega sledi, da tožeča stranka toženo obvešča o odstopu sporne terjatve, in podpisani poštni povratnici, naslovljeni na toženo stranko z dne 24.9.1997 (l.št.11). Vendar na tej povratnici vsebina poštne pošiljke ni navedena. Zato omenjeni posredni dejstvi (sestavljen dopis in povratnica z opisano vsebino) ne izključujeta obrambe tožene stranke, da ni vedela za odstop sporne terjatve. Dejstvo vročene poštne pošiljke, naslovljene na toženo stranko, z dne 24.9.1997, in dopis, datiran dan prej, ne potrjujeta, da je bil na toženo stranko naslovljen prav ta dopis, ker ni izključeno, da je bila vsebina poštne pošiljke drugačna. Ob takšnem izhodišču je treba šteti, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala, da je toženo stranko obvestila o odstopu terjatve. Trditev, ki naj temelji na posrednih (dokazanih) dejstvih, se namreč lahko šteje za dokazano le v primeru, če se njena resničnost izraža kot nujna logična posledica celote posrednih dejstev, ki prav zato izključujejo možnost resničnosti druge verzije. Na drugačno presojo ne more vplivati očitek toženi stranki, češ da je šele v odgovoru na tožbo (to je prejela 2.10.1998), ki ga je podala 21.11.2001, tožeči stranki sporočila, da je vtoževano obveznost izpolnila. Tudi ta okoliščina ne potrjuje, da je vedela za odstop sporne terjatve pred izpolnitvijo 2.12.1997.

Ker ob povedanem tožeča stranka ni dokazala, da je tožena stranka vedela za odstop sporne terjatve pred njeno izpolnitvijo cedentu (dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje), je slednja prosta svoje obveznosti (2. odst. 438. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (3. tč. 358. čl. ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo odločitve o stroških (1. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP). Toženi stranki gredo priglašeni stroški za takso za odgovor na tožbo v znesku 40.000,00 SIT, ki jih bo morala plačati tožeča stranka.