Appeal allowed; first instance court wrongly rejected transferable claims under assignment contract.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Glede jamčevalnih zahtevkov je tudi novejša literatura zavzela prepričljivo stališče, da so prenosljivi (glej npr. Miha Juhart, Cesija, pogodbeni odstop terjatve, GV, Ljubljana, 1996, str. 77).

Če je z dogovorom med cedentom in cesionarjem terjatev dovolj natančno določena (ali vsaj določljiva), ni ovire za prenos take terjatve (glej npr. Stojan Cigoj, Teorija obligacij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1989, str. 353).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 1,885.758,00 SIT, 328.531,40 SIT, 188.367,60 SIT in 155.324,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 195.502,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica ima prav, ko uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče zavzelo zmotno materialnopravno stališče glede učinkov cesijske pogodbe, ki sta jo dne 14.1.1998 sklenila tožeča stranka in E.V.. Z njo je E. V. tožeči stranki odstopil "vse zahtevke iz naslova odprave napak, znižanja kupnine in povrnitve škode proti družbi I. d.d., ki izvirajo iz prodajne pogodbe št. 10/97 z dne 27.06.1997...". Tožeča stranka je najprej uveljavljala (tipičen) jamčevalni zahtevek, ko je zahtevala odpravo napak na kupljenemu poslovnemu prostoru (saniranje stropa) ali plačilo zneska 2,200.000,00 SIT, z vlogo z dne 22.5.2000 pa je tožbo spremenila tako, da je zahtevala plačilo 1,885.758,00 SIT zaradi znižanja kupnine (vračilo preveč plačanega) in preostale tri zneske kot povračilo stroškov, ker je sama poskrbela za delno sanacijo stropa. Tako postavljeni (denarni) zahtevki so zaobseženi s citirano določbo cesijske pogodbe. Vprašanje je le, ali gre za prenosljive terjatve oziroma drugače povedano, ali ne gre morda za terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, ali za tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali pa njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (2. odst. 436. člena ZOR).

Zakon ne prepoveduje prenosa vtoževanih terjatev, niso pa tudi povezane z osebnostjo odstopnika. Ni tudi videti, kako bi lahko pri denarni terjatvi njena narava nasprotovala prenosu. Glede jamčevalnih zahtevkov je tudi novejša literatura zavzela prepričljivo stališče, da so prenosljivi (glej npr. Miha Juhart, Cesija, pogodbeni odstop terjatve, GV, Ljubljana, 1996, str. 77).

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ni mogoče cedirati bodoče terjatve. Če je z dogovorom med cedentom in cesionarjem terjatev dovolj natančno določena (ali vsaj določljiva), ni ovire za prenos take terjatve (glej npr. Stojan Cigoj, Teorija obligacij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1989, str. 353).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi določbe 355. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo potrebno izpeljati dokazni postopek glede zatrjevanega dejstva, da je imel prodani poslovni prostor napake (zamakanje stropa) že pred prehodom nevarnosti na kupca in da je prodajalec zanje vedel. Samo zaradi tega, ker se ukvarja z gradbeništvom, mu tega najbrž ne bo mogoče pripisati.

V skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških obeh strank pridrži za končno odločbo.