Appeal allowed; first instance court violated adversarial principle by relying on defendants' claims without giving plaintiff a chance to respond.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje oprlo odločitev na navedbe druge in tretje tožene stranke, ne da bi dalo tožeči stranki možnost, da nanje odgovori. To je v nasprotju z zahtevo temeljenega načela pravdnega postopka, po katerem mora sodišče v kontradiktornem postopku dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke (1. odst. 5. čl. ZPP). Dodati velja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru presodilo, da bo predlog za začasno odredbo obravnavalo v kontradiktornem postopku, saj ga je vročilo toženim strankam. Ne gre tedaj za izjemo iz 2. odst. 5. čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239. čl. ZPP). In če je tako postopalo v razmerju do toženih strank, ni videti razloga za drugačen postopek v razmerju do tožeče stranke. Načelo kontradiktornosti zagotavlja enakopraven položaj obeh pravdnih strank.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začasno odredbo, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj sodišče (1) drugi toženi stranki prepove izdajanje in kakršnokoli drugačno razpolaganje z obstoječimi in bodočimi izvodi učbenikov za pouk matematike: za 4. razred devetletne šole z naslovom Igraje v matematiko, za 7. razred devetletne šole z naslovom Igraje v matematiko in delovni zvezek, prav tako za 7. razred devetletne šole, prav tako z naslovom Igraje v matematiko. Predlagala je še, naj sodišče (2) tretji toženi stranki prepove distribuiranje teh učbenikov.

Proti sklepu sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja "vse" pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da "zaenkrat ni verjetno, da bi bile neresnične trditve o tem, da upnik nima več materialnih avtorskih pravic" in, "da zaradi razdrtja založniških pogodb nima več materialnih avtorskih pravic". Trditve o razdrtju založniških pogodb, ki jih je po trditvah tožeče stranke sklenila prva tožena stranka s tožečo stranko, sta postavili druga in tretja tožena v odgovoru na predlog za začasno odredbo in odgovoru na tožbo. To vlogo pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki vročilo skupaj z izpodbijanim sklepom (prim. povratnico, speto k r.št.4).

Iz doslej razloženega sledi, da je sodišče prve stopnje oprlo odločitev na navedbe druge in tretje tožene stranke, ne da bi dalo tožeči stranki možnost, da nanje odgovori. To je v nasprotju z zahtevo temeljenega načela pravdnega postopka, po katerem mora sodišče v kontradiktornem postopku dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke (1. odst. 5. čl. ZPP). Dodati velja, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru presodilo, da bo predlog za začasno odredbo obravnavalo v kontradiktornem postopku, saj ga je vročilo toženim strankam. Ne gre tedaj za izjemo iz 2. odst. 5. čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239. čl. ZPP). In če je tako postopalo v razmerju do toženih strank, ni videti razloga za drugačen postopek v razmerju do tožeče stranke. Načelo kontradiktornosti zagotavlja enakopraven položaj obeh pravdnih strank. Tožeča stranka tako upravičeno opozarja, da ni imela možnosti odgovoriti na navedbe druge in tretje tožene stranke, ki se tičejo razmerja med tožečo stranko in prvo toženo stranko. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ) in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP (v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.

V novem postopku bo moralo sodišče opisano pomanjkljivost odpraviti.

Trditve tožeče stranke o imetništvu izključnih avtorskih pravic na "skorajda identičnih avtorskih delih", ki naj bi jih pridobila pred "prenosom" avtorskih pravic na drugo toženo stranko (l. št. 6, zgoraj), bi se utegnile izkazati za pravno pomembne (prim. 2. odst. 74. čl. ZASP), čeprav tožeča stranka očita toženim strankam tudi dejanja nelojalne konkurence. Zato ni nepomembna usoda pogodb, na podlagi katerih je po tožbenih trditvah tožeča stranka pridobila izključne avtorske pravice predno sta jih pridobili druga in tretja tožena stranka.

V zvezi z očitanimi dejanji nelojalne konkurence pa pritožbeno sodišče dodaja, da mora vsebina prepovednega zahtevka, da bi bil ta utemeljen po 1. odst. 26. čl. ZVK, ustrezati očitanemu dejanju nelojalne konkurence. Prepovedni zahtevek je naravnan na bodoče ravnanje in zato preventiven. Predpostavka tovrstnih zahtevkov je določena stopnja konkretne nevarnosti, konkretne grožnje, da bo stranka, ker se prepoveduje dejanje nelojalne konkurence, ravnala v nasprotju z načelom svobodne (in poštene) konkurence. Ta nevarnost je praviloma izkazana s konkretnim že uresničenim dejanjem nelojane konkurence, za kar naj bi šlo po trditvah tožeče stranke tudi v konkretnem primeru. In če je prepovedni zahtevek sankcija za neko že uresničeno dejanje nelojalne konkurence, se lahko prepoved nanaša le na to dejanje. Nima pa neko dejanje nelojalne konkurence za posledico, da bi prizadeti lahko zahteval kakršnokoli prepoved ravnanja nasprotne stranke. Za konkretni primer pravkar razloženo pomeni, da očitano dejanje nelojalne konkurence v zvezi z dopisom z dne 9.7.2002, ne more utemeljevati prepovedi, ki se nanaša na izdajanje in prodajanje spornih učbenikov in delovnih zvezkov.