Appeal allowed; court ruled appeal fee calculation error and unnecessary warning fee invalid under ZST.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal and revoked the first-instance ruling regarding court fees, finding the lower court misapplied the Zakon o sodnih taksah (ZST). The appellant argued the fee for a lease termination dispute should be based on a fixed 5,000 points rather than the actual claim value, and that a warning fee was unnecessary since the fee had already been paid. The court agreed, noting the correct fee calculation was 10,200 SIT, which the appellant had already paid, rendering the additional order for 106,000 SIT and the warning fee illegal. However, the request for reimbursement of the appeal costs was dismissed because such costs do not fall under the provisions of the ZST for this specific enforcement procedure.
Legislator headnote
AI generated1. točka 22. člen ZST; 31. člen ZST: In lease termination disputes, the claim value is fixed at 5,000 points for fee calculation; if the fee is already paid before a warning, no warning fee applies, and appeal costs in fee enforcement proceedings are not recoverable from the opposing party.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.
Zahteva tožene stranke za povračilo stroškov pritožbenega postopka se zavrne.
[JEDRO]
Po določbi 1. točke 22. člena ZST se v sporih o odpovedi pogodbe o najemu kot vrednost zahtevka za plačilo vzame znesek v vrednosti 5.000 točk.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 08.01.2002 odločilo, da se toženi stranki odmeri sodna taksa za odgovor na tožbo v višini 106.000,00 SIT ter taksa za opomin v višini 1.700,00 SIT.
Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedla je, da je po določbi 1. točke 22. člena Zakona o sodnih taksah (ZST), vrednost zahtevka za plačilo takse v sporih o odpovedi pogodbe o najemu 5.000 točk. Ob upoštevanju določila 1. odst. tar. št. 1 ZST, po kateri znaša taksa do vrednosti predmeta 10.000 točk 600 točk in v skladu z 2. odst. iste tarifne številke, po katerem se za odgovor na tožbo plača polovica takse iz 1. odst. ZST, znaša taksa za odgovor na tožbo v konkretnem primeru 10.200,00 SIT. Sodno takso v tej višini pa je že plačala in originalno potrdilo dostavila sodišču dne 07.12.2001. Predlagala je razveljavitev izpodbijnega sklepa. Priglasila je stroške, ki so ji nastali s pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
Po določbi 1. točke 22. člena ZST se v sporih o odpovedi pogodbe o najemu kot vrednost zahtevka za plačilo vzame znesek v vrednosti 5.000 točk. Na navedeno določbo je pravilno opozoril tudi pritožnik. Ob vložitvi odgovora na tožbo dne 06.12.2001 je bila glede na vrednost točke 17,00 SIT vrednost zahtevka, ki predstavlja osnovo za odmero sodne takse, 85.000,00 SIT. Po določbi 2. odst. v zvezi s 5. odst. tar. št. 1 ZST znaša sodna taksa, odmerjena od navedene osnove 600 točk, kar ob vrednosti točke 17,00 SIT znaša 10.200,00 SIT. Iz sporočila o obremenitvi (pripetega k list. 14) je razvidno, da je tožena stranka plačala dolgovano sodno takso v znesku 10.200,00 SIT. Zato odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso za odgovor na tožbo v višini 106.000,00 SIT nima podlage v določbah ZST.
Ker je tožena stranka dolgovano sodno takso plačala 07.12.2001, tj. dan po tem, ko je bil vložen odgovor na tožbo in predno je prejela taksni opomin (glej vročilnico pripeto k list. št. 13) in ker je istega dne sodišču prve stopnje predložila še potrdilo o plačilu dolgovane takse (list. št. 14), je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov opominjanja v višini 1.700,00 SIT. Taksni opomin, kot del postopka prisilne izterjave neplačane takse namreč ni bil potreben (glej 31. člen ZST). Zato taksni zavezanec - tožena stranka ni dolžna nositi stroškov opominjanja.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe ZST, zato je sodišče druge stopnje, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep o prisilni izterjavi sodne takse razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).
Do povračila pritožbenih stroškov pa tožena stranka ni upravičena. Pritožbo je namreč vložila v postopku odmere oz. prisilne izterjave neplačane sodne takse. ZST ne določa, da bi se stroški, ki nastanejo v postopku prisilne izterjave sodne takse, naložili v plačilo nasprotni stranki v sporu o glavni stvari, v konkretnem primeru tožeči stranki. Tožeča stranka k nastanku teh stroškov ni prispevala. Zato je sodišče druge stopnje zahtevo tožene stranke za povračilo pritožbenih stroškov zavrnilo.