Appeal court voids enforcement order because enforcement title lacks material finality regarding the debt claim.

Ugovoru se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in predlog za izvršbo zavrne. Upnik mora dolžniku povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 18.520,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 5.12.2002 dalje do plačila.

[JEDRO]

Za primernost izvršilnega naslova ne zadošča t.i. formalna pravnomočnost (da odločbe ni mogoče več izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi), temveč je bistvena t.i. materialna pravnomočnost, kar pomeni, da mora biti v izvršilnem naslovu (pravnomočno) odločeno o obstoju upnikove terjatve. Izvršljiva lahko postane samo obsojajoča (kondemnatorna) sodna odločba, zato je sklep o izvršbi lahko izvršilni naslov le, kadar je izdan na podlagi verodostojne listine, in sicer v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev (4. odst. 62. čl. ZIZ). Sklep o izvršbi, izdan na podlagi izvršilnega naslova, je lahko izvršilni naslov v smislu 17., 19. in 21. čl. ZIZ samo v delu, s katerim je odločeno o stroških postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo zaradi izterjave 57.173,16 SIT s pripadki. Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da izvršilni naslov, na podlagi katerega upnik predlaga izvršbo, ni primeren za izvršbo, ker v njem ni ugotovljena terjatev, ampak samo dovoljena izvršba. Upnik je na ugovor odgovoril in navedel, da je sklep o izvršbi izvršilni naslov, saj je pravnomočen, paricijski rok pa je določen v sodbi, na katero se nanaša sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neutemeljen glede na določbe 2. odst. 53.

čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 3. odst. 58. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor je utemeljen. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi dokaze za tako zatrjevana dejstva, sicer se njegov ugovor šteje za neutemljen. Dolžnik mora navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 1. odst. 55. čl. ZIZ. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je neutemeljen dolžnikov ugovor razsojene stvari (res iudicata), saj pri dovolitvi izvršbe ne gre za odločitev o materialnopravni pravici ali obveznosti, zato je na podlagi pravnomočne sodbe mogoče predlagati izvršbo tudi večkrat, vse dokler upnik ni v celoti poplačan (primerjaj 3. odst. 43.

čl. ZIZ). Pač pa je utemeljen dolžnikov ugovor iz 2. točke 1. odst. 55. čl. ZIZ (listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov). Po določilih 1. točke 2. odst. 17. čl. ZIZ v zvezi s 1. odst. 18. čl. ZIZ je lahko izvršilni naslov tudi sklep, izdan v izvršilnem postopku, vendar mora za to izpolnjevati določene pogoje. Tako mora biti sodna odločba pravnomočna (1. odst. 19. čl. ZIZ), v njej morajo biti navedeni upnik, dolžnik, predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (1. odst. 21. čl. ZIZ). Iz navedenega je razvidno, da za primernost izvršilnega naslova ne zadošča t.i. formalna pravnomočnost (da odločbe ni mogoče več izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi), temveč je bistvena t.i. materialna pravnomočnost, kar pomeni, da mora biti v izvršilnem naslovu (pravnomočno) odločeno o obstoju upnikove terjatve.

Izvršljiva lahko postane samo obsojajoča (kondemnatorna) sodna odločba (primerjaj Triva - Belajec - Dika, Sudsko izvršno pravo, Zagreb, 1984, paragraf 23/8, str. 136). Glede na povedano je sklep o izvršbi lahko izvršilni naslov le, kadar je izdan na podlagi verodostojne listine, in sicer v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev (4. odst. 62. čl. ZIZ). Sklep o izvršbi, izdan na podlagi izvršilnega naslova, je lahko izvršilni naslov v smislu 17., 19. in 21. čl. ZIZ samo v delu, s katerim je odločeno o stroških postopka.

V sklepu, na podlagi katerega upnik v tem postopku predlaga izvršbo (sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, opr. št. III Ig 203/94 z dne 12.4.1994), je sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočne sodbe) in ne sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Ker v tem sklepu ni odločeno o obstoju upnikove terjatve, temveč le o dovolitvi izvršbe za izterjavo denarne terjatve (gre za t.i. izvršilno dovolilo), ni izvršilni naslov v smislu 17., 19. in 21. čl. ZIZ, zato na podlagi te listine ni mogoče dovoliti izvršbe.

Navedena listina je izvršilni naslov edinole glede odločitve o stroških postopka, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz upnikovega predloga (list. št.

2) in tudi odgovora na ugovor (list. št.

14) izhaja, da upnik v tem postopku stroškov ne izterjuje, ker naj bi jih že dobil povrnjene z dolžnikovimi delnimi plačili. Ker je dolžnikov ugovor iz zgoraj navedenih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, v celoti utemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, se sodišče druge stopnje ni spuščalo v ugovorne navedbe glede višine izterjevane terjatve (II. točka ugovora). Ker je glede na vse povedano dolžnikov ugovor iz razloga po 2. točki 1. odst. 55. čl. ZIZ utemeljen, je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.

čl. ZIZ ugovoru ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo, saj za dovolitev izvršbe ni bilo podlage. Ker je upnik v tem postopku propadel, mora dolžniku povrniti stroške ugovora (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ), ki obsegajo stroške sestave ugovora (100 odvetniških točk x 100,00 SIT = 10.000,00 SIT), obvestilo stranki (10 odv. točk ali 1.000,00 SIT), 20 % DDV na odvetniško storitev (2.200,00 SIT), administrativne stroške (2 % od odvetniške storitve ali 220,00 SIT) in sodno takso za ugovor (5.100,00 SIT), skupaj 18.520,00 SIT.