Supreme Court dismisses appeal; keyholder delivery upheld as valid protection of easement rights under Property Law.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje toženec z zaklepanjem železnih vrat neutemeljeno preprečuje tožeči stranki izvrševanje dogovorjene služnostne pravice voženj po pogodbi z dne 18.3.1971. Tožeča stranka, ki je prvotno zahtevala, da toženec železna vrata podre, je v teku postopka svoj zahtevek spremenila tako, da je zahtevala namesto tega izročitev ključev. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da je zahtevek na izročitev ključev utemeljen, saj je tožeča stranka upravičena do varstva po 57.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da mora izročiti vsakemu od tožnikov ključ železnih vrat, stoječih na parc.št. 905/12 k.o. M. in tako omogočiti tožeči stranki nemoteno izvrševanje služnostne pravice vožnje z vsemi vozili po navedeni parceli in v korist parc.št. 897/2 k.o. M. Tožencu je prepovedalo, da v bodoče kakorkoli ovira tožečo stranko pri nemotenem izvrševanju služnostne pravice voženj v korist parc.št. 897/2 k.o. M. po služnem zemljišču parc.št. 905/12 iste k.o. Kar je tožeča stranka več zahtevala, je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da sta drugi dve tožeči stranki z darilno pogodbo v letu 1991 prenesli lastninsko pravico na prvega toženca. Zato darovalca nista aktivno legitimirana v tem postopku in je bilo nepravilno ugodeno zahtevku treh tožnikov. Navaja še, da izročitev ključev ni res najmanj obremenjujoča za toženca, saj omogoča širitev obstoječe služnosti. Nemoteno izvrševanje služnosti bi se lahko zagotovilo z zamikom vrat. Sodišče ni uporabilo določbe 50.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, po kateri je treba izvrševati služnost na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji ni pojasnil, katere kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Okoliščina, da je v teku postopka postal prvi tožnik izključni lastnik gospodujoče stvari, je novota, kakršne v reviziji po 387.čl. ZPP ni dovoljeno uveljavljati. Sicer pa v primeru, da stranka odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča (1.odst. 195.čl. ZPP). Z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa je bilo z odločitvijo obeh sodišč tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje toženec z zaklepanjem železnih vrat neutemeljeno preprečuje tožeči stranki izvrševanje dogovorjene služnostne pravice voženj po pogodbi z dne 18.3.1971. Tožeča stranka, ki je prvotno zahtevala, da toženec železna vrata podre, je v teku postopka svoj zahtevek spremenila tako, da je zahtevala namesto tega izročitev ključev. Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč prve in druge stopnje, da je zahtevek na izročitev ključev utemeljen, saj je tožeča stranka upravičena do varstva po 57.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90). Odločitev sodišč ni v nasprotju s 50.čl. tega zakona, saj ne pomeni prekomerne obremenitve služne stvari. Če je toženec menil, da je zanj manj obremenjujoča prestavitev ograje, bi to lahko sam storil v teku tega postopka, ki traja že več kot pet let. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).