Supreme Court rejects appeal against costs ruling where appeal against main claim was allowed but costs claim was not.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V primeru umika tožbe zaradi izpolnitve zahtevka in potrebnosti odločitve o pravdnih stroških in ko sodišči prve in druge stopnje v takšni pravni situaciji odločita, je potrebno pri vprašanju dovoljenosti revizije zoper takšen sklep sodišča druge stopnje upoštevati dvojen pomen določbe drugega odstavka 400. člena ZPP. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od utemeljenosti zahtevka o glavni stvari, je potrebno dognati, ali bi bila revizija dovoljena zoper odločitev o glavni stvari, upoštevaje omejitve iz drugega in tretjega odstavka 382. člena ZPP. Po drugi strani pa je potrebno preizkusiti, ali vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočnega sklepa (drugi odstavek 182. člena ZPP) presega navedeni mejni znesek.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (drugi odstavek 193. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP) in da mora tožeča stranka (s popravnim sklepom popravljeno: tožena stranka) povrniti 43.800,00 SIT pravdnih stroškov. O slednjem je odločilo tako, ker je bil zahtevek ob vložitvi tožbe utemeljen, saj 72. člen statuta tožene stranke, razen pisnosti, ni določil drugih pogojev za veljavnost pooblastila. Šele z novim poslovnikom je bila določena posebna oblika pooblastila in ker je po sprejemu tega poslovnika tožeča stranka takoj umaknila tožbo, ji gredo stroški (primerno prvi odstavek 158. člena ZPP).

Pritožbo tožene stranke proti temu sklepu je inštančno sodišče zavrnilo iz enakih razlogov, kot je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, javni tožilec pa se o njej ni izjavil.

Revizija ni dovoljena.

Zakon o pravdnem postopku omogoča v prvem odstavku 400. člena strankam, da vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Po drugem odstavku tega člena pa ni revizije zoper sklep v sporih, v katerih ne bi bila dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (drugi in tretji odstavek 382. člena ZPP). Tožena stranka izpodbija z revizijo takšen sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal. Tožeča stranka je namreč umaknila tožbo (vsaj tako sta šteli obe stranki in sodišči izjavo tožeče stranke, da umika zahtevek o glavni stvari), vztrajala pa je pri plačilu pravdnih stroškov, ker naj bi bil zahtevek do sprejema poslovnika tožene stranke utemeljen.

Sodišče prve stopnje je zato ustavilo postopek (pravilno bi moralo ugotoviti, da je postopek končan, ker je ustavitev postopka mogoča le ob pogojih iz 19. člena ZPP) in odločilo o pravdnih stroških, upoštevaje utemeljenost tožbenega zahtevka do umika tožbe, in se pri tem sklicevalo primerno na prvi odstavek 158. člena ZPP. Gre torej za soroden primer umiku tožbe zaradi izpolnitve zahtevka in za potrebnost odločitve o pravdnih stroških. Ko sodišči prve in druge stopnje v takšni pravni situaciji odločita, je potrebno pri vprašanju dovoljenosti revizije zoper takšen sklep sodišča druge stopnje upoštevati dvojen pomen uvodoma citirane določbe drugega odstavka 400.

člena ZPP. Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od utemeljenosti zahtevka o glavni stvari, je potrebno dognati, ali bi bila revizija dovoljena zoper odločitev o glavni stvari, upoštevaje omejitve iz drugega in tretjega odstavka 382. člena ZPP. V tej zadevi je mogoče na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, saj je tožeča stranka ocenila vrednost svojega nedenarnega zahtevka (res, da šele po pozivu sodišča, naj navede "tolarsko protivrednost" spornega predmeta, vendar pravočasno) s 300.000,00 SIT, kar presega mejni znesek za dovoljenost revizije (80.000,00 SIT - 9.

člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarskke prestopke ter drugih denarnih zneskov - Uradni list RS, št. 55/92 v zvezi s tretjim odstavkom 182. člena ZPP). Po drugi strani pa je potrebno preizkusiti, ali vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočnega sklepa (drugi odstavek 182. člena ZPP) presega navedeni mejni znesek. Na to pa je potrebno negativno odgovoriti (izpodbija se odločba o plačilu 43.800,00 SIT). Ker se je tako pokazalo, da je sicer izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije glede glavne stvari iz sicer umaknjene tožbe, ne pa tudi glede izpodbijanega dela odločitve o pravdnih stroških kot samostojnem zahtevku, podana morata pa biti oba, je moralo revizijsko sodišče zavreči revizijo kot nedovoljeno (drugi odstavek 389.

člena in 392. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).