Supreme Court dismisses administrative lawsuit as inadmissible because no judicial protection procedure exists against the agency's decision rejecting an objection to an order.

Tožba se z a v r ž e.

[JEDRO]

Tožena stranka je zavrnila ugovor tožeče stranke proti odredbi. Pri tem je tožečo stranko poučila, da naj bi bilo proti njeni odločbi dopustno začeti postopek sodnega varstva na Vrhovnem sodišču. Vendar pa dani pravni pouk ni bil v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 325. člena ZTVP-1, po kateri proti odločbi, s katero tožena stranka odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrne, ni posebnega postopka sodnega varstva. Takšna odločba bi se namreč lahko izpodbijala šele s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki bi jo tožena stranka izdala, ker tožeča stranka kot subjekt nadzora ni ravnala v skladu z odredbo tožene stranke (tretji odstavek 325. člena ZTVP-1). Ker tožena stranka tožeči stranki ne more dati pravice, ki ji jo ne daje zakon, je tožba nedovoljena, s tem, da se je dopustnost tožbe kot procesna predpostavka presojala glede na okoliščine ob vložitvi tožbe. Proti izpodbijani odločbi tožene stranke se je namreč lahko vložilo samo tisto pravno sredstvo, ki ga je dopuščal ZTVP-1.

[OBRAZLOŽITEV]

(1) Predsednik senata Agencije za zavarovalni nadzor (Agencije) je z uvodoma navedeno odredbo (Odredbo) odredil, da je tožeča stranka v roku šestih mesecev od dokončnosti odredbe dolžna odtujiti delnice borzno posredniške družbe G. Borzno posredniška družba d.d., z oznako G., ki naj bi jih pridobila v nasprotju s prvim odstavkom 82. člena ZTVP-1 (1. točka izreka); da je tožeča stranka v roku petih delovnih dni po preteku roka iz 1. točke izreka odredbe dolžna Agenciji za trg vrednostnih papirjev (Agenciji) predložiti poročilo o odtujitvi delnic z navedbo podatkov o pridobitelju oziroma pridobiteljih delnic in ji predložiti dokazilo o odtujitvi (2. točka izreka); ter da je tožeča stranka dolžna plačati 100.000,00 SIT pavšalnega nadomestila stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

(2) Senat Agencije je z uvodoma navedeno odločbo zavrnil ugovor tožeče stranke proti Odredbi Agencije (1. točka izreka). Pri tem je tožeči stranki naložil plačilo 100.000,00 SIT takse za vložitev ugovora proti odredbi o odpravi kršitev, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

(3) Tožeča stranka je dne 13. 5. 2005 s tožbo v upravnem sporu zahtevala odpravo odločbe Agencije, s katero je bil zavrnjen njen ugovor proti odredbi o odpravi kršitev. Tožbo je vložila zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe določb ZTVP-1.

(4) Tožba je bila vročena Agenciji, ki je v odgovoru (redna št. 9) kot neutemeljene prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe. V pripravljalni vlogi (redna št. 13) pa je obvestila naslovno sodišče, da je tožeča stranka že odsvojila vse delnice G. d.d. K., katerih imetnica je bila, torej tudi sporne delnice. Zato z odpravo izpodbijane odločbe "ne bi pridobila nobene pravne koristi".

(5) Tožba je bila vročena tudi Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, ki pa kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v postopku.

Podatki sodnega registra.

(6) Agencija je s pripravljalno vlogo (redna št. 13) obvestila naslovno sodišče, da je tožeča stranka "spremenila firmo, sedež, poslovni naslov in zastopnika", kar izhaja iz priloženih listin. Navedeno izhaja tudi iz izpiska sodnega registra Okrožnega sodišča v Murski Soboti (matična št. ..., vložna št. ...) in iz izpiska Okrožnega sodišča v Ljubljani (matična št. ..., vložna št. ...). Vendar pa vpisane spremembe glede na svojo naravo niso ovira za odločitev o zadevnem sporu.

Materialno pravo, ki ga je treba uporabiti.

(7) Dne 11. 8. 2007 je začel veljati Zakon o trgu finančnih instrumentov (ZTFI; Uradni list RS, št. 67/2007). Vendar pa je Agencija v postopku nadzora že odločila pred uveljavitvijo ZTFI. Zato se predmetni postopek glede na določbo petega odstavka 583. člena ZTFI konča po ZTVP-1.

Tožba ni dovoljena.

(8) Agencija je z odločbo z dne 19. 4. 2005, opr. št. N-9, zavrnila ugovor tožeče stranke proti odredbi z dne 1. 3. 2005, opr. št. N-9/05. Pri tem je tožečo stranko poučila, da naj bi bilo proti njeni odločbi dopustno začeti postopek sodnega varstva na Vrhovnem sodišču.

(9) Vendar pa dani pravni pouk ni bil v skladu z določbo 1. točke drugega odstavka 325. člena ZTVP-1, po kateri proti odločbi, s katero Agencija odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrne, ni posebnega postopka sodnega varstva, česar se je zavedala tudi tožeča stranka (glej navedbe v I. točki njene tožbe). Takšna odločba bi se namreč lahko izpodbijala šele s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki bi jo Agencija izdala, ker tožeča stranka kot subjekt nadzora ni ravnala v skladu z Odredbo Agencije (tretji odstavek 325. člena ZTVP-1).

(10) Ker Agencija tožeči stranki ne more dati pravice, ki ji jo ne daje zakon, je obravnavana tožba nedovoljena, s tem, da se je dopustnost tožbe kot procesna predpostavka presojala glede na okoliščine ob vložitvi tožbe. Proti izpodbijani odločbi tožene stranke se je namreč lahko vložilo samo tisto pravno sredstvo, ki ga je dopuščal ZTVP-1.

(11) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na navedbe strank, ki so bile (po njegovi pravni presoji) odločilnega pomena. (12) Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožbo na podlagi drugega odstavka 324. člena ZTVP-1 in 104. člena novega Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/2006) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 34. člena starega Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97, 65/97- popr. in 70/2000) kot nedovoljeno zavrglo. Izpodbijana odločba namreč ni odločba, ki bi se lahko (bila) izpodbijala v upravnem sporu.