Appeal dismissed because tenant failed to state property value in eviction suit, preventing review under housing law.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court rejected the tenant's appeal against the eviction order, ruling that the appeal was inadmissible due to procedural defects. Although the tenant argued they qualified as a user under the new housing law, the court noted the eviction suit filed in February 1994 did not state the property's value, and the required valuation procedure was never conducted before trial. Consequently, the court held that since the determined value of 15,000 SIT fell below the 80,000 SIT threshold for appeals, the review was not permitted.
Legislator headnote
AI generatedZPP 390. člen; ZPP 392. člen: Upon the enactment of the housing law, housing disputes are property disputes where the admissibility of appeal depends on the value stated by the plaintiff; if the value is not stated or is below the statutory threshold, the appeal is inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Po uveljavitvi stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91, so stanovanjski spori premoženjskopravni spori, v katerih je dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi.
Tožba na izpraznitev stanovanja je bila vložena 22.2.1994 (tedaj po uveljavitvi stanovanjskega zakona), v njej pa tožeča stranka vrednosti spornega predmeta sploh ni navedla. Pred začetkom obravnavanja glavne stvari tudi postopek po 3. odstavku 40. člena ZPP ni bil izveden.
Vrednost spornega predmeta je bila prvič določena po začetku obravnavanja glavne stvari na naroku dne 21.9.1994 in sicer z zneskom 15.000 SIT, ki pa tudi ne presega v 9. členu zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Uradni list RS, št. 55/92, za dovoljenost revizije na 80.000 SIT določenega zneska.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je odločilo, da se mora tožena stranka izseliti iz 3.sobnega stanovanja v pritličju hiše v Ljubljani, ter to stanovanje v 60-ih dneh prazno izročiti tožeči stranki.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavlja vse revizijske razloge. Ker se spor nanaša na pravico do uporabe stanovanja, je revizija dovoljena. Ob uveljavitvi stanovanjskega zakona je imela tožena stranka status uporabnice, saj je stanovanje uporabljala že več kot dve leti in v tem času živela z imetnikom stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti. Ob upoštevanju določbe 5. člena zakona o stanovanjskih razmerjih sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ne bi smelo ugoditi. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Revizija ni dovoljena.
Po uveljavitvi stanovanjskega zakona, Uradni list RS, št. 18/91, so stanovanjski spori premoženjskopravni spori, v katerih je dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi.
Tožba na izpraznitev stanovanja je bila vložena 22.2.1994 (tedaj po uveljavitvi stanovanjskega zakona), v njej pa tožeča stranka vrednosti spornega predmeta sploh ni navedla. Pred začetkom obravnavanja glavne stvari tudi postopek po 3. odstavku 40. člena ZPP ni bil izveden.
Vrednost spornega predmeta je bila prvič določena po začetku obravnavanja glavne stvari na naroku dne 21.9.1994 in sicer z zneskom 15.000 SIT, ki pa tudi ne presega v 9. členu zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Uradni list RS, št. 55/92, za dovoljenost revizije na 80.000 SIT določenega zneska.
Ker revizija ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).