Slovenian Supreme Court rejects appeal, upholding mandatory penalty clauses and equal value principle in sales contracts.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's appeal against a first-instance judgment awarding damages for breach of contract. The appellant argued that a contractual penalty clause was invalid because it violated the principle of equal value and that the court erred in calculating interest. The court held that the statutory prohibition on monetary penalties is mandatory and that the principle of equal value requires interpreting the contract to balance the parties' interests, which the specific clause did not violate. Consequently, the appeal was dismissed, and the original award for the withheld sum and interest was upheld.
Legislator headnote
AI generatedArticle 15(1) of the Obligations Act; Article 270(3) of the Obligations Act: The principle of equal value must be applied when interpreting contract terms, and statutory prohibitions on monetary penalties for monetary obligations are mandatory and cannot be overridden by party agreement.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne.
[JEDRO]
Določba 1. odstavka 15. člena ZOR sodi med temeljna načela ZOR. Po določbi 2. odstavka 99. člena ZOR se pri razlagi spornih pogodbenih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Pri razlagi pogodbenih določb je zato treba upoštevati (tudi) temeljna načela, in med njimi tudi določbo 1. odstavka 15. člena ZOR (načelo enake vrednosti dajatev).
Določba 3. odstavka 270. člena ZOR, po kateri pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, je prisilne narave. Take določbe učinkujejo ne glede na dogovor strank. Določba 3. odstavka 270. člena ZOR je namenjena prav temu, da onemogoči dogovor strank o plačilu pogodbene kazni za denarne obveznosti. Zato ni mogoče uspeti z zatrjevanjem, da je bila volja strank drugačna, kot je kogentna zakonska določba.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 123.470,54 DEM v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi. Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče delno ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku za plačilo 100.000,00 DEM v tolarski protivrednosti z zamudnimi obrestmi in ustrezno spremenilo odločitev o stroških postopka. V ostalem je pritožbo zavrnilo.
Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.
Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija ni utemeljena.
I. Relevantno dejansko stanje
Pravdni stranki sta dne 20.9.1994 sklenili prodajno pogodbo (poimenovano kupoprodajna pogodba), s katero je tožena stranka prodala tožeči stranki kletni skladiščni prostor v Ljubljani za kupnino v znesku 495.000,00 DEM, plačljivo v tolarski protivrednosti ali v devizah. Dne 21.9.1995 sta sklenili še aneks k pogodbi. Z njim sta ugotovili, da znaša dolg kupca na dan 11.7.1995 334.686,08 DEM s 16% obrestmi. Dogovorili sta se o tem, kako bo kupnina poravnana in kako bo zavarovano njeno plačilo. V III. točki aneksa sta se (med drugim) dogovorili naslednje:
"V primeru, da pride kupec v zamudo že z enim samim obrokom plačila, dogovorjenim pod tč. 1 in 4 predhodnega člena in tudi v primeru, da ne poravna celotnega dolga do 1.9.1996, ima kupec (gre za očitno pomoto; pravilno je prodajalec - opomba sodišča) nepreklicno pravico, da od te kupoprodajne pogodbe odstopi in:
1. zadrži DEM 100.000,00, ki jih je prejel od kupca na račun kupnine 2. obračuna celotno najemnino za poslovni lokal v izmeri 466 m2 po 15 DEM/m2 in obresti ter stroške urejanja te zadeve 3. izplača kupcu razliko, ki ostane ob upoštevanju gornjih dveh točk."
Tožena stranka (prodajalec) je odstopila od pogodbe. Tožeča stranka, ki je do tedaj plačala 235.310.54 DEM, je zahtevala s tožbo plačilo 123.470,54 DEM v tolarski protivrednosti, kar predstavlja razliko med plačano kupnino in najemnino za obdobje 16 mesecev (111.840,00 DEM). Tožena stranka je ugovarjala, da je na podlagi aneksa k pogodbi upravičena zadržati 100.000,00 DEM in da znaša najemnina oziroma, kot se je izrazila, najemni stroški, 146.790,00 DEM. Zato je nasprotovala celotnemu tožbenemu zahtevku.
V revizijskem postopku je pomembno le še vprašanje, ali je bila tožena stranka upravičena od plačane kupnine zadržati 100.000,00 DEM (oziroma njihovo tolarsko protivrednost).
II. Glede utemeljenosti revizijskih razlogov
1. Revident uveljavlja, da tožeča stranka (A. d.o.o., L.) nima statusa pravnega subjekta, ker je bila dne 22.5.2001 izbrisana iz sodnega registra po določilih ZFPPod. Tožbo bi bilo zato treba po njenem mnenju zavreči. Postopek sta prevzela pravna naslednika prvotne tožeče stranke. S pravnomočnim sklepom z dne 14.5.2003 je prvostopenjsko sodišče z njima nadaljevalo prekinjeni postopek.
Revizija zato v tem pogledu ne more biti uspešna.
2. Revident uveljavlja, da je treba pogodbeno razmerje obravnavati skladno z voljo strank. Aneks k prodajni pogodbi določa sankcije za primer kršitve pogodbe, zaradi česar naj bi bila tožeča stranka dolžna trpeti vse predvidene sankcije. Nadaljuje, da je "v tem smislu sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko Višje sodišče svojo odločitev nasloni na določilo 15. člena ZOR in na določilo 270. člena ZOR." Tako stališče revidenta je zmotno.
Določba 1. odstavka 15. člena ZOR sodi med temeljna načela ZOR. Po določbi 2. odstavka 99. člena ZOR se pri razlagi spornih pogodbenih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Pri razlagi pogodbenih določb je zato treba upoštevati (tudi) temeljna načela, in med njimi tudi določbo 1. odstavka 15. člena ZOR (načelo enake vrednosti dajatev).
Določba 3. odstavka 270. člena ZOR, po kateri pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti, je prisilne narave. Take določbe učinkujejo ne glede na dogovor strank. Določba 3. odstavka 270. člena ZOR je namenjena prav temu, da onemogoči dogovor strank o plačilu pogodbene kazni za denarne obveznosti. Zato ni mogoče uspeti z zatrjevanjem, da je bila volja strank drugačna, kot je kogentna zakonska določba.
3. Revident glede spornega določila o zadržanju zneska 100.000,00 DEM zastopa stališče, da gre za odstopnino in ne za pogodbeno kazen. Po določbi 1. odstavka 82. člena ZOR si lahko ena ali vsaka od strank s sporazumom pogodbenih strank izgovori, da sme odstopiti od pogodbe, če da odstopnino (skesnino). Ko odstopa od pogodbe, mora hkrati dati odstopnino (3. odstavek 82. člena). Odstopnino da torej tista stranka, ki odstopa od pogodbe. V predmetni zadevi je od pogodbe odstopila tožena stranka in ne tožeča. Zato je očitno, da z določbo II. točke aneksa k prodajni pogodbi ni bila dogovorjena odstopnina, kot skuša prikazati revident.
4. Revident še uveljavlja, da je pritožbeno sodišče nepravilno odločilo o zamudnih obrestih, ker bi bilo potrebno ugotavljati dobrovernost (tožene) stranke. Meni, da bi lahko postala nedobroverna šele z odločitvijo sodišča druge stopnje in bi zato zamudne obresti lahko začele teči šele od 28.3.2002 in ne že od 3.9.1996, kot je odločeno s sodbo pritožbenega sodišča. Podlaga za plačilo zamudnih obresti je v predmetni zadevi določba 5. odstavka 132. člena ZOR. Po njej mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Odločitev pritožbenega sodišča je zato pravilna.
5. Ker se je izkazalo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Zavrnitev revizije vsebuje tudi zavrnitev njenega stroškovnega dela.