Slovenian Supreme Court dismisses appeal on statute of limitations for personal injury claim. The court ruled the five-year objective limitation period had expired. The plaintiff failed to prove new damage consequences. The appeal was rejected as unfounded. The losing party bears the costs.

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Sodišči prve in druge stopnje sta svojo ugotovitev o zastaranju tožnikove terjatve oprli na objektivni rok petih let, ki je do vložitve tožbe že potekel. Pri tem sta šteli, da je tožniku nastala škoda ob škodnem dogodku in da mu je začel naslednji dan po škodnem dogodku teči objektivni zastaralni rok. Čeprav nastanek škode ni vedno sočasen s škodnim dogodkom, ampak lahko škoda, povzročena z določenim škodnim ravnanjem, nastane tudi kasneje, v konkretnem primeru tožnikovo trditveno gradivo ni nudilo podlage za sklepanje, da se je pozneje pojavila kakšna nova posledica poškodbe, od katere bi lahko začel teči nov zastaralni rok.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek proti toženima strankama, ker je ugotovilo, da je bila tožnikova terjatev ob vložitvi tožbe zastarana. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik se je proti sodbi sodišča druge stopnje pritožil in njegovo vlogo je sodišče štelo kot revizijo. V njej ni navedel revizijskih razlogov. Opisuje, na kakšen način se je dne 18.11.1981 poškodoval. Navaja še, da do vložitve tožbe (dne 30.9.1987) ni bil sposoben razmišljati in da so mu drugi svetovali, kaj naj stori. Smiselno predlaga, da mu sodišče prisodi zahtevano odškodnino.

Revizija je bila vročena toženima strankama, od katerih je Hotel S. vložil odgovor na revizijo. V njem poudarja pomanjkljivost tožnikove vloge in predlaga zavrnitev revizije. Državno tožilstvo RS se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ker tožnik v reviziji ni navedel revizijskih razlogov, je revizijsko sodišče po 386.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Omenjene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa je prišlo to sodišče do zaključka, da sta sodišči pri odločanju pravilno uporabili materialno pravo.

Tožnik je bil poškodovan v prostorih Hotela S. dne 18.11.1981. Njegov tožbeni zahtevek, uveljavljen v tožbi dne 30.9.1987 in modificiran v pripravljalnem spisu na r.št. 14, vsebuje odškodnino za negmotno škodo (fizične bolečine, strah in trajne posledice) in za gmotno škodo (izgubo osebnega dohodka in rento). Po 1. in 2. odst. 376.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo ugotovitev o zastaranju tožnikove terjatve oprli na objektivni rok petih let, ki je do vložitve tožbe že potekel. Pri tem sta šteli, da je tožniku nastala škoda ob škodnem dogodku in da mu je začel naslednji dan po škodnem dogodku teči objektivni zastaralni rok. Čeprav nastanek škode ni vedno sočasen s škodnim dogodkom, ampak lahko škoda, povzročena z določenim škodnim ravnanjem, nastane tudi kasneje, v konkretnem primeru tožnikovo trditveno gradivo ni nudilo podlage za sklepanje, da se je pozneje pojavila kakšna nova posledica poškodbe, od katere bi lahko začel teči nov zastaralni rok. Datum odločbe invalidske komisije, ki je bila izdana po koncu tožnikovega bolniškega staleža, za čas nastanka škode ne more biti odločilen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, pa v postopku tudi niso bile ugotovljene ovire za tek zastaralnega roka. Glede na navedeno je bil tožbeni zahtevek zaradi zastaranja pravilno zavrnjen.

Iz vseh teh razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1.odst. 154.čl., 1.odst. 155.čl. in 1.odst. 166.čl. ZPP. Tožena stranka mora sama nositi stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti med potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.