Appeal dismissed in commercial dispute where separate assignment agreements each fall below the €5M threshold for review.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal against a second-instance judgment that rejected claims based on two separate assignment agreements totaling over €5.6 million. The appellant argued for review based on the aggregate value, but the court found the claims relied on distinct factual bases rather than a single underlying agreement. Consequently, the review threshold was applied individually to each claim, rendering both below the statutory limit for appellate review.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP), 374. člen; 41. člen: In commercial disputes, if multiple claims rely on different factual or legal bases, the value of each claim is assessed separately for the review threshold; if they share the same basis, the total value applies.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
1. Revizija se zavrže.
2. Tožeča stranka sama krije revizijske stroške.
[JEDRO]
Tožeča stranka izpodbija dve pravni dejanji sklenitve asignacijske pogodbe. Torej se zahtevka ne opirata na isto dejansko podlago (na isto asignacijsko pogodbo). Zato je treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek (vsako asignacijo) posebej.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta asignacijski pogodbi z dne 18.05.2000 za zneska 2,656.080,00 SIT in 2,951.200,00 SIT brez pravnega učinka proti stečajni masi, ter na vrnitev 5,607.280,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.02.2001 do plačila (prvi odstavek izreka). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 430.800,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke (drugi odstavek izreka). Sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek izreka). Pri tem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije pritožbene stroške (drugi odstavek izreka).
Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo. Kot revizijski razlog je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo drugostopenjske in prvostopenjske sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa njuno razveljavitev (smiselno z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje). Pri tem je priglasila revizijske stroške.
Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, vendar slednja nanjo ni odgovorila.
Revizija ni dovoljena.
Po določbi 490. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v gospodarskem sporu revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta ne presega 5,000.000,00 SIT. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Če imajo zahtevki v tožbi različno (dejansko ali pravno) podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP).
V obravnavani zadevi izpodbija tožeča stranka dve pravni dejanji sklenitve asignacijske pogodbe z dne 18.05.2000, za zneska 2,656.080,00 SIT (priloga A3) in 2,951.200,00 SIT (priloga A4), ter dve plačili opravljeni na njuni podlagi. Čeprav je šlo za poplačilo iste obveznosti (do tožene stranke), po "pogodbi št. 2/42-MBR"
(priloga B2), pa se zahtevka tožeče stranke ne opirata na isto dejansko podlago (na isto asignacijsko pogodbo). Zato je treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek (vsako asignacijo) posebej. Primerjaj razloge sklepa naslovnega sodišča, opr. št. III Ips 20/2003 z dne 06.03.2003. Gre namreč za tožbo, ki je primerljiva s tožbo na "izplačilo kupnine iz več kupoprodajnih pogodb" (prof. dr. Lojze Ude: "Civilno procesno pravo", Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 150, & 35, 3.), ki je navedena kot primer, ko je za določitev vrednosti spornega predmeta odločilen vsak posamezen zahtevek.
Ker pa znesek posamezne asignacije in obveznosti, poravnane z njo, ne presega 5,000.000,00 SIT, je revizijsko sodišče v skladu s 377.
členom in drugim odstavkom 374. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno (ne da bi presojalo utemeljenost revizijskih navedb) zavrglo (1.
točka izreka), ker tega ni v skladu s prvim odstavkom 374. člena ZPP storil že sodnik sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 165.
člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da sama krije revizijske stroške (2. točka izreka).