Slovenian Supreme Court dismisses appeal for damages due to failure to submit evidence and unproven loss.

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v osmih dneh povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 500.000,00 SIT.

[JEDRO]

Listinske dokaze, ki jih ima in s katerimi dokazuje dejstva, ki jih zatrjuje, mora stranka sodišču predložiti. Ne zadostuje, da se nanje samo sklicuje in čaka, da jo sodišče pozove, naj jih predloži.

Nedokazanost škode izključuje nastanek odškodninske obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 36.849.386,29 ATS s pripadki (vrniti avans 1.070.000,00 ATS, povrniti dejanske stroške in nadomestiti dejansko škodo skupno 3.379.386,29 ATS, povrniti izgubljeni dobiček 32.400.000,00 ATS).

Tožeča stranka je vložila revizijo. Z njo izpodbija sodbo pritožbenega sodišča o zavrnitvi njene pritožbe zoper (samo) prvo toženo stranko za zneska 3.379.386,29 ATS in 32.400.000,00 ATS. V reviziji uveljavlja revizijska razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na pritožbeni stopnji in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki. Ta je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija očita sodišču prve stopnje, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ker dokaznega sklepa ni oblikovalo v skladu s prvim odstavkom 287. člena ZPP.

Neustrezno oblikovanje dokaznega sklepa je samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Ker je dokaze izvajalo sodišče prve stopnje, se očitek lahko nanaša samo nanj. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka na prvi stopnji pa ni revizijski razlog (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

V zvezi z zatrjevano procesno kršitvijo na prvi stopnji ni mogoče pritožbenemu sodišču ničesar očitati. Tožeča stranka kršitve prvega odstavka 287. člena ZPP v pritožbi ni uveljavljala, po drugem odstavku 350. člena ZPP pa pritožbenemu sodišču s pritožbo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni treba preizkusiti po uradni dolžnosti glede relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je dne 14.7.1999 začel veljati novi Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99).

Glede na prvi odstavek 498. člena ter 503. člen novega ZPP je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek po njegovih določbah.

Po prvem odstavku 180. člena ZPP mora tožba obsegati tudi dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, na katera opira tožnik svoj zahtevek. Pri tem je stranka tista, ki mora predlagati dokaze (212. člen ZPP). Enako je določal tudi ZPP 1977 v prvem odstavku 186. člena in 219. členu. Na naroku za glavno obravnavo se izvedejo dokazi, ki so jih stranke ponudile (drugi odstavek 284. člena ZPP in tretji odstavek 297. člena ZPP 1977). Navedenih določb že po ZPP 1977 ni bilo mogoče razumeti tako, da zadostuje, da stranka samo pove, kakšne listinske dokaze ima, predloži pa jih šele na poziv sodišča. Če pa so posamezne stranke (njihovi pooblaščenci) menile, da določbe ZPP 1977 vendarle ne nalagajo strankam predložitve za ugotovitev dejanskega stanja pomembnih dokazov brez poziva sodišča, pa to ne velja več po določbah novega ZPP. To izhaja iz 286. člena ZPP. Tožeča stranka bi morala, če je imela "shranjene" še kakšne dokaze, ki jih ni predložila, to storiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi ZPP (tretji odstavek 499. člena ZPP). Če tega ni storila, gre to v njeno breme in ne more očitati sodišču, da ji je s tem, ker dokaznega sklepa ni oblikovalo v skladu s prvim odstavkom 287. člena ZPP, onemogočilo dokazovanje škode (njene višine).

Obe sodišči sta pravilno obrazložili, da morajo biti za nastanek odškodninske odgovornosti kumulativno podani štirje elementi, od katerih eden je škoda. Že če samo enega od njih ni, odškodninska odgovornost ne nastane. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka škode ni dokazala. Čim je to ugotovilo, ni bilo več potrebno ugotavljati, ali so podani ostali elementi, ki morajo biti podani za nastanek odškodninske odgovornosti. Že nedokazanost nastanka škode izključuje namreč nastanek odškodninske odgovornosti. Ali je škoda nastala in kolikšna je njena višina pa je dejansko vprašanje, ki ni predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede na navedeno tožeča stranka z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z revizijo ne more uspeti. Zato in ker sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo pravilno uporabili, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo. Pri tem je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP upoštevajoč pri tem prvi odstavek 154. člena ZPP odločilo o stroških revizijskega postopka tako, kot to izhaja iz izreka sodbe.