Supreme Court rejects appeal as appeal value is limited to principal claim under ZPP s. 39(1).
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appeal, ruling that the appeal value is determined solely by the principal claim amount under Article 39(1) of the Code of Civil Procedure. The appellant argued that interest rates should not be subject to the statute of limitations, but the court found the appeal value cannot be calculated for future interest claims. Consequently, the appeal was inadmissible because the required monetary threshold was not met based on the principal debt alone.
Legislator headnote
AI generatedPrvi odstavek 39. člena Zakona o pravdnem postopku; Logično je, da mora biti vrednost spornega predmeta opredeljena ob vložitvi tožbe, kar pri zahtevku za plačilo obresti, ki nastajajo še v teku pravde, ni mogoče.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Kot vrednost spornega predmeta, od katere je (med drugim) odvisna pravica do revizije, se vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena Zakona o pravdnem postopku).
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje razsodilo, da morata toženi stranki za čas od 1.8.1995 do 31.7.2004 tožeči stranki nerazdelno plačati mesečno rento z zamudnimi obrestmi v zneskih in z datumi zapadlosti, ki izhajajo iz izreka sodbe, od 1.8.2004 pa sta dolžni tožeči stranki plačevati mesečno rento 364,30 EUR mesečno do vsakega petega dne v mesecu vnaprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.
Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama prve in druge tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, tožbeni zahtevek v znižanem obrestnem delu pa zavrnilo. Sicer je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ne strinja se z odločitvijo pritožbenega sodišča glede obresti. Meni, da je pri sprejemanju Obligacijskega zakonika prišlo do očitne napake, saj za zakonske natečene in neplačane obresti ne bi smela veljati omejitev o prenehanju teka, ko dosežejo glavnico.
Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija ni dovoljena.
Predmet revizijskega izpodbijanja je odločitev sodišča druge stopnje, ki je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obrestnem delu.
Temeljno pravilo pri ugotavljanju vrednosti spornega predmeta je, da se kot vrednost spornega predmeta, od katere je (med drugim) odvisna pravica do revizije, vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b., 45/08, v nadaljevanju ZPP). Logično namreč je, da mora biti vrednost spornega predmeta opredeljena ob vložitvi tožbe in z določenim denarnim zneskom, kar pa pri zahtevku za plačilo obresti, ki nastajajo še v teku pravde, ni mogoče.
Ker so predmet revizijskega izpodbijanja le obresti kot postranska terjatev, je moralo revizijsko sodišče revizijo zavreči (377. člen ZPP).