Slovenian Supreme Court dismisses appeal; agent lacks authority to bind principal for easement transfer.

Revizija tožečih strank se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pasivno legitimiran v sporu zaradi prenehanja služnostne pravice ali le njene premestitve (nadomestitve), je lastnik zemljišča, ki bo obremenjeno s služnostno pravico in ne pooblaščenec tega zemljišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in zato ukinilo služnostno pravico, ki obstaja na njuni parceli G. v korist parcel prvih treh tožencev iste k.o., ustanovilo v korist parcele navedenih tožencev služnostno pravico vožnje na parceli A.F. št. k.o. G. ter prvim trem tožencem prepovedalo, da bi še naprej izvajali služnostno pravico na parceli .

Sodišče druge stopnje pa je z izpodbijano sodbo zavrnilo celoten tožbeni zahtevek, ker ni utemeljen predvsem zato, ker četrti toženec ni imel pooblastila lastnice zemljišča, da bi navedeno zemljišče obremenil s služnostjo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo, s katero sta uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da naj se spremeni izpodbijana sodba tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, kot je bilo to storjeno s sodbo sodišča prve stopnje. Po revizijskih izvajanjih je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje v nasprotju z dejstvi in ugotovljenim dejanskim stanjem. Na ogledu terena je bilo ugotovljeno, da je zemljišče A. F. nerodovitno, da je njegova vrednost minimalna in zato je bilo ob dogovarjanju s pooblaščencem navedene lastnice M. S. dogovorjeno, da ne gre za brezplačen prenos služnosti, pač pa da bosta tožnika čistila navedeno nerodovitno zemljišče. To pa pomeni, da se lastničin pooblaščenec ni brezplačno odpovedal kakšni pravici. Po mnenju tožnikov je pooblastilo A. F.tako, da sme M. S. na njegovi podlagi sklepati vse pravne posle v zvezi z njenim premoženjem. Sedanje upiranje M. S., da bi se služnost prestavila, ni moralno ter bi moralo sodišče kritično obravnavati ponašanje četrtega toženca.

Na vročeno revizijo tožene stranke niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila podana zato, ker da je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem ter dejstvi, ni podana. Namreč zatrjevanega neskladja v sodbi sodišča druge stopnje in kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ni. Revizijsko sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe sodišča druge stopnje (člen 386. ZPP), pa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Po oceni revizijskega sodišča je bilo tudi materialno pravo na drugi stopnji pravilno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je sprejelo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da sta tožnika solastnika služnega zemljišča s parcelo številko , da obstaja na tej parceli služnostna pravica voženj in hoje v korist zemljišča s parc. , ki je solastnina prvih treh tožencev, ter da je četrti toženec le pooblaščenec A. F., ki je lastnica sosednje parcele in na katero naj bi se prestavila služnostna pravica s parcele tožnikov v sporazumu z vsemi pravdnimi strankami.

Ugotovljeno je bilo, da ima četrti toženec kot pooblaščenec A. F., njeno splošno pooblastilo za zastopanje z dne 27.7.1972 in da je 7.6.1991 podpisal izjavo o tem, da se strinja, da se sporna služnost s parcele tožnikov prenese na zemljišče pooblastiteljice A. F.

Tožnika sta tožbeni zahtevek oblikovala tako, da predstavlja celoto, toženci pa enotne sospornike. Z njim sta zahtevala, da se služnostna pravica vožnje in hoje v korist nepremičnine prvih treh tožencev določi na zemljišču A. F. ter da se sporna služnost na njuni parceli zaradi tega ukine. Sodišče prve stopnje je takemu tožbenemu zahtevku ugodilo, sodišče druge stopnje pa ga je na pritožbo četrtega toženca z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo kot neutemeljenega.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča tožbeni zahtevek tožnikov ni utemeljen. Pravilen je sicer zaključek druge stopnje, da ima četrti toženec M. S. le splošno pooblastilo lastnice zemljišča s parc. št. , na podlagi katerega ni mogel pravno veljavno zavezati lastnice, to je pooblastiteljice A. F. k prevzemu obveznosti, ki jo predstavlja obremenitev njenega zemljišča z ustanovitvijo služnostne pravice vožnje in hoje v korist parcele prvih treh tožencev. Pri tem pa je pravno odločilno to, da sta tožnika kot četrtega toženca zajela M. S., čeprav je ta le pooblaščenec A. F., katere splošno pooblastilo poseduje in katera naj bi se tožnikoma (po pooblaščencu) zavezala obremeniti svojo nepremičnino s služnostno pravico v korist nepremičnine prvih treh tožencev. Ker sta tožila pooblaščenca in ne pooblastitelja, ki je bil sopogodbenik, nista tožila pasivno legitimirane stranke. Namreč pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega (in v mejah pooblastil), zavezuje neposredno zastopanega in drugo stranko (člen 84 zakona o obligacijskih razmerjih). K sporu tako četrti toženec ni bil pasivno legitimiran na pogodbeni podlagi.

M.S. pa tudi ni lastnik prizadetih zemljišč. Zato glede na uveljavljano tožbeno podlago sam ni pasivno legitimiran k sporu. Sodišče druge stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožnikov v celoti zavrnilo.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).