Supreme Court dismisses appeal for error of fact and procedural violations in civil transport dispute.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno vložiti; enako velja tudi za relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, na primer določb o dokaznem bremenu.

[OBRAZLOŽITEV]

Glede na določbo 1. odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP 1977.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka za opravljene prevoze v cestnem prometu plačati 236.587,00 SIT (1. točka izreka sodbe) in zamudne obresti od prvotno vtoževanega zneska 420.673,00 SIT (3. točka izreka sodbe), razen v delu, ki je bil z 2. točko izreka sodbe tožeči stranki prisojen.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj napadeno sodbo spremeni ali pa sodbi prve in druge stopnje razveljavi, zadevo pa vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi določbe 386. člena ZPP 1977 po uradni dolžnosti preizkusilo napadeno sodbo zaradi revizijskega razloga po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da ni podan.

Kljub temu, da tožeča stranka v reviziji navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge iz 1. odstavka 385. člena ZPP 1977 (bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP 1977, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP 1977 v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotno uporabo materialnega prava), pa v njej izpodbija predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje, s katero je soglašalo tudi pritožbeno sodišče. To pa pomeni, da vsebinsko zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno in nepopolno ugotovili dejansko stanje. S takimi trditvami pa z revizijo ne more uspeti, ker po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP 1977 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Kolikor tožeča stranka vendarle zatrjuje dopustne revizijske razloge, njene trditve niso utemeljene. Tako sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava - po trditvah revidenta Zakona o obligacijskih razmerjih - glede narave voznega lista. Tožeča stranka namreč trdi, da je vozni list po navedenem zakonu dokazna listina o sklenjeni prevozni pogodbi. Zakon, na katerega se sklicuje tožeča stranka, take določbe nima. Pač pa po določbi 3. odstavka 52. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Uradni list SFRJ 24/74) z voznim listom prevoznik potrjuje, da je bila sklenjena prevozna pogodba in da je stvar prevzel na prevoz. Tako pa sta sodišči prve in druge stopnje to določbo tudi uporabili, ko sta ugotovili, da je tožeča stranka z voznimi listi sicer dokazala, da je opravila sporne prevoze, ne pa tudi, da jih je opravila po naročilu tožene stranke. Tudi če bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejstva o tem, ali je tožeča stranka sporne prevoze izvršila po naročilu tožene stranke, zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (kar zatrjuje tožeča stranka v reviziji), bi lahko šlo kvečjemu za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP 1977 pred sodiščem prve stopnje, to pa po določbah 385. člena ZPP 1977 prav tako ni revizijski razlog.

Trditve tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava - "določb Zakona o obligacijskih razmerjih" - glede zakonitih zamudnih obresti so tako splošne in nerazumljive, da jih revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti.

Končno je revizijsko sodišče ugotovilo, da je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse odločilne navedbe tožeče stranke v njeni pritožbi. Zato očitek revizije, da temu ni tako, zaradi česar naj bi prišlo do "kršitve določb postopka na II. stopnji", ne drži.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je po določbi 393. člena ZPP 1977 neutemeljeno revizijo zavrnilo z zahtevkom na povrnitev stroškov revizijskega postopka vred (1. odstavek 154. člena ZPP 1977).