Supreme Court dismisses Prosecutor's appeal as untimely, ruling the 30-day limit applies when parties appeal via revision.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Kadar vlaga državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo, ki jo stranke izpodbijajo z revizijo, je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti trideset dni od dneva, ko mu je bila vročena revizija tiste stranke, katere revizija mu je bila vročena prej (3. odst. 401.čl. ZPP). Razlog, da zakon v tem primeru določa krajši rok, je v tem, ker ima državni tožilec možnost, da se seznani z zadevo, v kateri so mu po 390.čl. ZPP vročene izpodbijane odločbe in revizija. Sodišču pa je s tem omogočeno, da hkrati obravnava vloženo revizijo in zahtevo za varstvo zakonitosti.

Na uporabo določbe 3. odst. 401.čl. ZPP ne vpliva okolnost, ali je revizija dovoljena, pravočasna in popolna. Za krajši rok zadostuje, da je sodišče postopalo v zvezi z vloženo revizijo po 390.čl. ZPP in s tem državno tožilstvo seznanilo z izpodbijanimi odločbami in s strankino revizijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo kot prepozno zahtevo za varstvo zakonitosti Državnega tožilstva Republike Slovenije št. 1190/94-4/CK-mj z dne 7.2.1995. Ugotovilo je, da sta vložila dediča A.U. in A. J. reviziji zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr.št. II Cp 241/94 z dne 6.10.1994 v zvezi s sklepom o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote . Sodišče je reviziji vročilo Državnemu tožilstvu skupaj s sklepom prve in druge stopnje dne 24.11.1994 in 1.12.1994. V tej zadevi je nato dne 9.2.1995 Državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. S tem je prekoračilo rok po 3. odst. 401.člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo Državnega tožilstva in potrdilo sklep prve stopnje. V obrazložitvi je zavzelo stališče, da je revizija v zapuščinskem postopku dovoljena. Glede datuma vročitve izpodbijanih sklepov in datuma vložitve zahteve za varstvo zakonitosti je potrdilo prvostopne ugotovitve.

Zoper oba sklepa vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija ju zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. zakona o nepravdnem postopku (v nadaljnjem ZNP) in ker sodišči nista uporabili določbe 1. in 34. čl. istega zakona ter sta napačno uporabili določilo 3. odst. 401.čl. ZPP, nista pa uporabili 2. točke drugega odstavka istega člena, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost obeh sklepov. Izpodbija stališče, da je dovoljena revizija v zapuščinskem postopku in navaja razloge, zaradi katerih revizije v zapuščinskem postopku ni. Pri tem se sklicuje tudi na prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče oba sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vprašanje pravočasnosti prve zahteve za varstvo zakonitosti z dne 7.2.1995 št. Ct 1190/94-4/CK-mj zoper sklep o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote z dne 1.12.1994 opr.št. D 11/92 in zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.10.1994 opr.št. II Cp 241/94, ni v zvezi z dovoljenostjo revizije v zapuščinskem postopku. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti določa 401. člen ZPP. Ta rok znaša tri mesece, kadar državni tožilec izpodbija odločbo, zoper katero ni vložena revizija (2. točka 2. odstavka 401. člena ZPP). Kadar pa vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo, ki jo stranke izpodbijajo z revizijo, je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti trideset dni od dneva, ko mu je bila vročena revizija tiste stranke, katere revizija mu je bila vročena prej (3. odst. 401.čl. ZPP). Razlog, da zakon v tem primeru določa krajši rok, je v tem, ker ima državni tožilec možnost, da se seznani z zadevo, v kateri so mu po 390.čl. ZPP vročene izpodbijane odločbe in revizija. Sodišču pa je s tem omogočeno, da hkrati obravnava vloženo revizijo in zahtevo za varstvo zakonitosti.

Na uporabo določbe 3. odst. 401.čl. ZPP ne vpliva okolnost, ali je revizija dovoljena, pravočasna in popolna. Za krajši rok zadostuje, da je sodišče postopalo v zvezi z vloženo revizijo po 390.čl. ZPP in s tem državno tožilstvo seznanilo z izpodbijanimi odločbami in s strankino revizijo. Določba 3. odst. 401.čl. ZPP se sicer sklicuje na 390. čl. ZPP, po katerem ravna sodišče prve stopnje samo, če gre za pravočasno, popolno in dovoljeno revizijo. Vendar odločitev sodišča prve stopnje, da revizijo predloži v reševanje Vrhovnemu sodišču in da zato ukrepa po 390.čl. ZPP, ni odločilna za dokončno presojo o dovoljenosti revizije. Ta je pridržana revizijskemu sodišču. Zato pomeni določba 390.čl. ZPP obveznost za sodišče prve stopnje, kadar to šteje revizijo za pravočasno, popolno in dovoljeno in jo zato predloži v reševanje revizijskemu sodišču. Ko pa je postopek po 390.čl. ZPP opravljen, velja za državno tožilstvo krajši rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 3. odst. 401.čl. ZPP. Omemba 390.čl. ZPP v določbi 3. odst. 401. čl. ZPP torej napotuje zgolj na postopek po 390.čl., ne pomeni pa, da je rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti odvisen od končne odločitve o dovoljenosti revizije.

Presoja pravočasnosti zahteve za varstvo zakonitosti ni odvisna od dovoljenosti revizije, vložene zoper isto odločbo, ki jo izpodbija tudi zahteva za varstvo zakonitosti. Zato določbe zakona o nepravdnem postopku, ki so podlaga za presojo dovoljenosti revizije v zapuščinskem postopku, za odločanje o pravočasnosti zahteve za varstvo zakonitosti ne pridejo v poštev in ni napačno, da jih izpodbijana sklepa nista uporabila. Pravilno je bila uporabljena določba 3. odst. 401.čl. ZPP, ne pa določba 2. odst. 401.čl. ZPP. Razlogi, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, niso podani. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 408.čl. ZPP).