Unjust enrichment claim upheld; court corrected lower court for misapplying restitution law regarding equipment vs. funds.

1./ Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem in tretjem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi:

"Pritožba tožene stranke se zavrne tudi proti odločitvi v prvem odstavku 1./ točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 8.373.949,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.11.1996 dalje, in se sodba sodišča prve stopnje potrdi tudi v tem delu".

2./ Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 312.063,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

Tožnik, ki je v pričakovanju vpisa delnic, ki naj bi jih tožena stranka izdala v predvidenem postopku efektivnega povečanja osnovnega kapitala za toženo stranko na račun bodočega vplačila delnic plačal nabavo opreme, lahko zahteva iz naslova neupravičene pridobitve vrnitev za nabavo opreme plačanega zneska, če tožena stranka predvidenega postopka povečanja osnovnega kapitala ni izvedla.

[OBRAZLOŽITEV]

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 12.402.298,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške postopka.

Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in tožbeni zahtevek na plačilo 8.373.949,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.11.1996 dalje zavrnilo. Zato je ponovno odločilo tudi o stroških prvostopenjskega postopka in naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki del njenih pritožbenih stroškov.

Sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je ugodilo pritožbi tožene stranke, izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, tako da pritožbo tožene stranke zavrne in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ima prav, da določa 210. člen ZOR kot primarni način izravnave prikrajšanja naturalno restitucijo. Ne upošteva pa, da tožena stranka opreme za tehnične preglede avtobusov ni prejela od tožeče stranke, niti je ni prejela brez pravne podlage. Tožena stranka je prejela omenjeno opremo od prodajalca A. d.o.o. na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je z njim sklenila ona sama. To so dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga sojenju na drugi stopnji. Neupravičena pridobitev na strani tožene stranke se zato ne izkazuje v opremi za tehnične preglede avtobusov, zato ta tudi ne more služiti ko predmet izravnave prikrajšanja, do katerega je prišlo pri tožeči stranki.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka dala toženi stranki na razpolago denarna sredstva za nakup opreme za tehnične preglede. Ta sredstva je dala toženi stranki na razpolago tako, da je opremo plačala. Plačala pa jo je, ker je na podlagi pogodbe o vlaganju kapitala v toženo stranko, ki jo je sklenila z G. P. p.o. kot edinim ustanoviteljem in delničarjem tožene stranke, pričakovala, da bo vpisovalec novih delnic, ki jih bo tožena stranka izdala v postopku povečanja osnovnega kapitala najmanj v znesku, kakršnega je plačala za nakup opreme. Tožeča stranka je torej v naprej nekaj plačala, tožena stranka pa plačilo prejela, obe glede na podlago, ki se pozneje ni uresničila. Zato je toženi stranki nastala po četrtem odstavku 210. člena ZOR obveznost vrnitve denarnega zneska, ne pa opreme. Denarni znesek je namreč prešel na toženo stranko glede na podlago, ki se ni uresničila, ne pa oprema za tehnični pregled avtobusov.

Ker pritožbeno sodišče 210. člena ZOR ni uporabilo tako, kot je obrazloženo zgoraj, je materialno pravo v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo. Zato je revizijsko sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka sodbe. Pri tem je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka: takso za revizijo in odvetniške stroške za sestavo revizije, povečane za DDV.