Car insurance case reversed for delay; court ruled claimant must buy replacement car with delayed payout.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

V slučaju zavarovanja avtomobilskega kaska lahko oškodovanec ob nastopu zavarovalnega primera prejme, če ni drugače dogovorjeno, le toliko zavarovalnine, da z njo lahko kupi enako vozilo. Pri izplačilu zavarovalnine z zamudo zavarovanec ne sme biti prikrajšan (897. in 919. člen ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 363.194,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1992 dalje do plačila. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka z navedbo revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP in z vsebinskim predlogom na njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnik je dne 13.2.1992 na podlagi zavarovalne pogodbe dobil toliko denarja, da je z njim lahko kupil enak avto, kakršen je bil v prometni nesreči dne 21.12.1991 uničen. Po odločitvi v izpodbijani sodbi bi dobil še 363.194,00 SIT. Zaradi nastopa zavarovalnega primera nihče ne sme biti obogaten. Ne strinja se s stališčem, po katerem naj bi se zavarovalnina obračunavala po cenah na štirinajsti dan od dneva obvestila o zavarovalnem primeru. V primeru podražitve avtomobilov, kar je pravilo, bodo na škodi zavarovanci. Višino škode je treba ugotavljati na dan izplačila.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Z uveljavljanjem "vseh revizijskih razlogov" tožena stranka poleg obrazloženega očitka zmotne uporabe materialnega prava očitno upošteva tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP), vendar pa v tem obsegu revizije ne obrazloži. Zato je revizijsko sodišče v tej smeri opravilo preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizija pa ima prav, ko sodbama nižjih sodišč očita zmotno uporabo materialnega prava. Po določbi 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, ki veljajo v tem primeru glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo, zavarovanje krije škodo nastalo (med drugim) zaradi uničenja vozila v prometni nesreči. Tako ureditev predpisuje tudi določba 897. člena ZOR. Pravni in dejanski del obveznosti zavarovalnice ob nastopu zavarovalnega primera je torej, ne glede na pogodbeno naravo razmerja med zavarovalnico in zavarovancem, vendarle odškodnina zaradi škode na vozilu. Z nastopom zavarovalnega primera je torej zavarovalnica bila dolžna zavarovancu (tožniku) pokriti škodo zaradi uničenega vozila po principu totalke, kar pomeni, da je zavarovalnina morala biti tolikšna, da je tožniku vrednostno (z odbitkom pogodbeno dogovorjene franšize) bilo vzpostavljeno prejšnje stanje. To pa tudi pomeni, da je tožnik moral prejeti tolikšno zavarovalnino (z upoštevanjem prejete vrednosti rešenih delov), da je ob lastnem prispevku prej odbite amortizacije lahko kupil novo enako vozilo. Drugačne, morda višje zavarovalnine, sklenjena zavarovalna pogodba glede na tožbeno trditveno podlago ne predvideva.

Opisana pravna razlaga pa pritrjuje revizijskemu stališču, da je tožnik zaradi nastanka zavarovalnega primera lahko prejel le toliko zavarovalnine, da je z njo mogel kupiti novo enako vozilo. Smisel razlage določbe 1. odstavka 919. člena ZOR je namreč v tem, da v primeru zamude zavarovalnice pri izplačilu odškodnine zavarovanec ne sme biti prikrajšan. Rizik eventualnih spremenjenih razmer, zaradi katerih se spremeni cena zavarovane stvari glede na razmere v času 14 dni po sprejetem obvestilu o nastanku zavarovalnega primera v primerjavi z razmerami v času dejanskega ugotavljanja škode in izplačila, nosi zavarovalnica. Glede na ugotovljeno temeljno izhodišče, da je zavarovanje obsegalo povrnitev škode zaradi uničenega avta, pa je v tem primeru tožena stranka v vsakem slučaju tožniku bila dolžna plačati samo toliko, da je lahko nabavil novo enako vozilo. Če je to vozilo bilo kupljeno sicer po prekoračitvi v 919. členu ZOR predpisanega roka, vendar ob vnovčenju odškodnine, ki je za njegov nakup zadoščala, tožnik kot zavarovanec v navedenem obsegu ni bil prikrajšan. Prav to pa tožena stranka ves čas zatrjuje. Vendar pa je za pravilno uporabo določbe 1. odstavka 919. člena ZOR dejansko stanje v izpodbijani sodbi premalo raziskano. Ni znano, kdaj je tožnik novo vozilo nabavil, ali ga je sploh nabavil. Če ga je zaradi zamude tožeče stranke, ali iz drugih razlogov kupil še v času veljavnosti starega cenika avtomobilov enake vrste iz decembra 1991, torej po višji ceni, zaradi katere bi mu dne 13.2.1992 izplačana odškodnina ne zadoščala, utemeljeno terja vtoževano razliko. Če pa je vozilo nabavil 13.2.1992 ali kasneje (ali ga morda ni kupil), pa mu je sicer z zamudo plačana zavarovalnina zadoščala za vzpostavitev prejšnjega stanja. Navedene okoliščine je potrebno še ugotoviti, saj je od tega odvisna uporaba določbe 919. člena ZOR o izplačilu odškodnine. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (1. odstavek 395. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje dejansko stanje dopolni v nakazanih smereh z zaslišanjem tožnika, ki naj predloži račun o nakupu novega vozila. V tem obsegu se v spisu že nahaja predračun številka 933/24/2054 z dne 5.2.1992, ki se glasi še na ceno iz cenika iz leta 1991.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.

Določbe ZPP (zakon o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZOR (zakon o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).