Insurance company exempted from war damage liability if it proves war was direct cause of loss.

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

[JEDRO]

Po 1. odstavku 931. člena ZOR zavarovalnica ni dolžna povrniti škode, ki je bila povzročena z vojnimi operacijami ali upori (razen, če je bilo dogovorjeno drugače), vendar pa pod pogojem iz drugega odstavka citiranega člena, da dokaže, da je škodo povzročil tak dogodek.

Takšno dokazno breme za ekskulpacijo je običajno pravilo, izhajajoče tudi iz prvega odstavka 154. člena ZOR glede subjektivne odgovornosti oziroma iz 177. člena ZOR glede objektivne odgovornosti za škodo. Načelno sta torej sodišči druge stopnje in prve stopnje dali prav toženi stranki, da kot zavarovalnica ne odgovarja za škodo kot posledico vojnih oziroma političnih dogodkov, če to seveda dokaže.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo pod točko 1. na podlagi pripoznave, da mora tožena stranka plačati tožeči skupno 2,871.964,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod točko 2., da mora tožena stranka plačati tožeči nadaljnji znesek 3,285.422,50 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek), presežek tožbenega zahtevka do vtoževane glavnice 16,874.644,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (drugi odstavek) in pod točko 3. toženi stranki naložilo v plačilo del stroškov tožeče stranke v znesku 134.956,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1994 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke proti obsodbi iz prvega odstavka točke 2. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu, pritožbi tožeče stranke proti zavrnitvi presežka tožbenega zahtevka iz drugega odstavka 2. točke izreka pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu vključno z izrekom o stroških postopka razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Proti tej sodbi sodišča druge stopnje v potrditvenem delu vlaga tožena stranka revizijo zaradi kršitve materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno, da se razveljavita sodbi sodišča druge stopnje in prve stopnje ter da se vrne zadeva v spodbijanem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa v odgovor predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Napačno izvaja revizija, da bi tožena stranka odgovarjala za škodo zaradi vojnih in političnih dogodkov na podlagi obravnavanih pogodb o kreditnem zavarovanju le, če bi ti riziki bili v pogodbah posebej predvideni, kar pa da ne velja za konkretno obravnavane pogodbe.

Tožena stranka spregleda, da je sodišče druge stopnje upoštevalo ob ustrezni uporabi pravne analogije (kot uveljavljenega splošnega pravnega načela pri razreševanju podobnih pravnih razmerij, sedaj zakonsko opredeljenega v drugem odstavku 3. člena Zakona o sodiščih) določilo prvega odstavka 931. člena ZOR, da zavarovalnica ni dolžna povrniti škode, ki je bila povzročena z vojnimi operacijami ali upori (razen, če je bilo dogovorjeno drugače), vendar pa pod pogojem iz drugega odstavka citiranega člena, da dokaže, da je škodo povzročil tak dogodek. Takšno dokazno breme za ekskulpacijo je običajno pravilo, izhajajoče tudi iz prvega odstavka 154. člena ZOR glede subjektivne odgovornosti oziroma iz 177. člena ZOR glede objektivne odgovornosti za škodo. Nečelno sta torej sodišči druge stopnje in prve stopnje dali prav toženi stranki, da kot zavarovalnica ne odgovarja za škodo kot posledico vojnih oziroma političnih dogodkov, če to seveda dokaže.

Sodišči druge stopnje in prve stopnje pa sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja utemeljeno ugotovili, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je neizpolnitev obravnavanih pogodb o zavarovanju kreditov posledica konkretnih vojaških ali političnih dogodkov (kar sta šteli v škodo toženi stranki tudi na podlagi določila 221. člena ZPP o pravnih posledicah dokaznega bremena). Tožena stranka je namreč v teku prvostopnega postopka le pavšalno trdila, da je neizpolnitev pogodb posledica "vojnega oziroma političnega dogodka, to je izselitve kreditojemalcev, zaposlenih v nekdanji JLA, iz Republike Slovenije na podlagi odločitve vodstva nekdanje Jugoslavije" (stran 9 v spisu) in "da je do neplačila (zapadlih obrokov) prišlo zaradi motenega plačilnega prometa zaradi državnih ukrepov v bivši Jugoslaviji (stran 34 v spisu). Podobno je tožena stranka navajala v pritožbi, da so se dolžniki "izseljevali na območja, kjer še danes (opomba: 9.1.1995) potekajo vojaški spopadi oziroma na območja, ki so pod neposrednim vplivom vojne". Sodišči druge stopnje in prve stopnje sta pravilno zaključili, da sam obstoj vojnega stanja in dogodkov ne vpliva na pogodbena razmerja, temveč da vplivajo te okoliščine le, če je konkretni vojni dogodek neposredni vzrok nastanka škode (v teoriji poznano pravilo neposrednega vzroka - causae proximae, glej "Aktualna pravna vprašanja gospodarskih poslov", V. posvetovanje v Rogaški Slatini, maja 1997, stran 201).

Glede na tako stanje stvari in ko tudi po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške za odgovor na revizijo, ker je v njem pretežno le ponovila svoja dosedanja izvajanja.