Appeal dismissed; private contract disputes remain valid despite unresolved Yugoslav state succession issues.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ne vpliva na dopustnost sodnega postopanja dejstvo, da še ni rešeno vprašanje pravnega nasledstva po bivši SFRJ, saj ima vprašanje pravnega nasledstva lahko vpliv le na odnose med državami kot javnopravnimi subjekti, ne pa na pravnogospodarska razmerja med zasebnimi subjekti. Enako velja za dejstvo, da Republika Srbija in Republika Črna gora še nista povsod mednarodno priznani kot državi, saj se to tiče le vprašanja javnega prava in dopustnosti njihovega nastopanja v mednarodnih odnosih. Sicer pa Republika Srbija in Republika Črna gora obstojita de facto kot državi in se jima zato po učenju mednarodnega javnega prava prizna ta pravna subjektiviteta. Vprašanje pravne osebnosti tožeče stranke pa se po določilu 17. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih presoja po pravu države, po kateri je bila pravna oseba ustanovljena. Tožeča stranka je pravna oseba, saj ves čas nastopa kot nosilec pravic in obveznosti, kar izhaja tudi iz dejstva, da je sklenila v tem postopku obravnavano gospodarsko pogodbo in opravljala dela v tujini.

Ni mogoče šteti za dokazano, da Republika Srbija ne spoštuje v poštev prihajajoče Haaške konvencije o olajšanju mednarodnega pristopa k sodišču, po kateri imajo subjekti iz držav podpisnic načelno enak položaj pred sodiščem v drugi državi kot lastni državljani. Samo v primeru, če bi to bilo dokazano, bi to lahko bil razlog za tako imenovano retorzijo - ustavitev izvajanja Haaške konvencije v Republiki Sloveniji proti subjektu iz države kršiteljice konvencije, kot to določata 2. b točka 60. člena in 1. a točka 72. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje, po kateri je bilo naloženo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki glavnico 2.637.164,76 USD v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter ji povrniti pravdne stroške 591.757,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.9.1993 do plačila, razveljavilo pa je prvostopno sodbo glede odločitve o 8 % obrestih od glavnice od 9.11.1990 do plačila. Proti obsodilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP in predlaga spremembo drugostopne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revident meni, da bi obravnavani pravdni postopek po tožbi tožeče stranke, ki je iz Republike Srbije, ne smel teči, ker da to prepoveduje zakon o izvajanju Resolucije Varnostnega sveta OZN št. 757/1992 (Uradni list RS, št. 53/92, 27/93, 76/94, 72/95).

Takšno stališče tožene stranke ni pravilno.

Po določilu 1. člena navedenega zakona se posameznikom in pravnim osebam prepoveduje promet blaga in storitev ter vzpostavljanje in vzdrževanje ekonomskih odnosov s posamezniki in pravnimi osebami v Republiki Srbiji in Republiki Črni gori zaradi izvajanja Resolucije Varnostnega sveta OZN, št. 757/92 (objavljeno v Uradnem listu RS, Mednarodne pogodbe št. 6/92). Ta prepoved se tedaj nanaša le na gospodarska razmerja s subjekti iz Republike Srbije oziroma iz Republike Črne gore in to na vzpostavljanje, vzdrževanje oziroma izvajanje teh poslovnih razmerij oziroma uvoza in izvoza blaga ter storitev. Pod pojem gospodarskega prometa in sodelovanjem nikakor ni mogoče uvrstiti sodnega postopanja in reševanja sporov iz pravnih razmerij, ki so nastala pred uveljavitvijo citiranega zakona dne 7.11.1992, oziroma pred uveljavitvijo uredbe o sankcijah za kršitev oziroma neizvajanje Resolucije Varnostnega sveta OZN, št. 757/92 (Uradni list RS, št. 44/92, ki je pričela veljati 13.9.1992). Obravnavani gospodarski spor pa izvira iz poslovnih razmerij med pravdnima strankama iz 1981. leta, saj sta stranki dne 2.9.1981 sklenili pogodbo št. I-22/Irak/13/81 za izvedbo hidroizolacijskih in termoizolacijskih del na gradbišču P 202-D v Iraku v vrednosti 11.920.138 USD. Sodnega postopanja za take spore zakon ne prepoveduje. Prepovedano je po 3. odstavku 7. člena zakona samo kakršnokoli plačilo v Republiko Srbijo in Republiko Črno goro. Ta prepoved je torej lahko vplivala le na nedopustnost plačila oziroma prisilne izvršbe za realizacijo sodne odločbe kot izvršilnega naslova.

Prav tako ne vpliva na dopustnost sodnega postopanja dejstvo, da še ni rešeno vprašanje pravnega nasledstva po bivši SFRJ, saj ima vprašanje pravnega nasledstva lahko vpliv le na odnose med državami kot javnopravnimi subjekti, ne pa na pravnogospodarska razmerja med zasebnimi subjekti. Enako velja za dejstvo, da Republika Srbija in Republika Črna gora še nista povsod mednarodno priznani kot državi, saj se to tiče le vprašanja javnega prava in dopustnosti njihovega nastopanja v mednarodnih odnosih. Sicer pa Republika Srbija in Republika Črna gora obstojita de facto kot državi in se jima zato po učenju mednarodnega javnega prava prizna ta pravna subjektiviteta (načelo efektivnosti, glej Juraj Andrassy: MeĐunarodno pravo, Zagreb, 1984, str. 68). Vprašanje pravne osebnosti tožeče stranke pa se po določilu 17. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82, popravek št. 72/82) presoja po pravu države, po kateri je bila pravna oseba ustanovljena. Tožeča stranka je pravna oseba, saj ves čas nastopa kot nosilec pravic in obveznosti, kar izhaja tudi iz dejstva, da je sklenila v tem postopku obravnavano gospodarsko pogodbo in opravljala dela v tujini.

Končno tudi ni z ničemer podkrepljena trditev tožene stranke, da bi tožeča stranka v Republiki Sloveniji ne smela biti deležna sodnega varstva, ker da so subjekti iz Republike Slovenije v Republiki Srbiji pred sodiščem onemogočeni. Tožena stranka ni ponudila nobenega konkretnega dokaza za tako svojo trditev, posplošenim in neargumentiranim navedbam pa ni mogoče slediti in šteti za dokazane, da Republika Srbija ne spoštuje v poštev prihajajoče Haaške konvencije o olajšanju mednarodnega pristopa k sodišču (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 4/88), po kateri imajo subjekti iz držav podpisnic načelno enak položaj pred sodiščem v drugi državi kot lastni državljani. Samo v primeru, če bi to bilo dokazano, bi to lahko bil razlog za tako imenovano retorzijo - ustavitev izvajanja Haaške konvencije v Republiki Sloveniji proti subjektu iz države kršiteljice konvencije, kot to določata 2. b točka 60. člena in 1. a točka 72. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 30/72).

Tožena stranka z revizijo ni uspela, pa mora zato sama trpeti svoje stroške postopka.

Glede na tako stanje stvari je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.