Appeal dismissed; contract valid despite fraud claims; defendant must issue land registry deed.

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. Zahteva toženih strank, da je tožeča stranka dolžna povrniti stroške revizijskega postopka, se zavrne.

[JEDRO]

Ker pogodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ne bi bila veljavna, mora nasprotna toženka izdati tožnikoma listino, sposobno za zemljiškoknjižni prenos nepremičnine na tožnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da naj se razveljavi kupoprodajna pogodba, ki jo je sklenila s tožencema, ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku tožencev kot nasprotnih tožnikov, da je tožena stranka T. L. dolžna izstaviti na njuno ime zemljiškoknjižno listino, s katero bosta dosegla vpis lastninske pravice na enosobnem stanovanju v izmeri 33,12 m2 v 3. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, k.o. Poljansko predmestje (z ugotovitvenim delom zahtevka). S sodbo je bilo nasprotni toženki še naloženo, da mora tožnikoma po nasprotni tožbi povrniti stroške postopka prve stopnje 144.398,00 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka, ki je uveljavljala vse razloge in predlagala, da naj se izpodbijana sodba spremeni ali razveljavi. V reviziji ponavlja svoje med postopkom iznešene navedbe ter poudarja, da je vseskozi izpovedovala, da je hotela sama odkupiti stanovanje in ne ga prodati tožencema. Zato je bila tudi prepričana, da se vse pogodbe sklepa zato, da bi sama postala lastnica spornega stanovanja. Drugačen potek dejanskih dogodkov kaže, da je šlo pri njej za bistveno zmoto. Sodišči nista upoštevali okolnosti, da je sama starejša oseba, stara 85 let in da se da na starejše ljudi vplivati. Pridobitni namen tožencev se kaže v njunem podrejenem zahtevku, s katerim iztožujeta 703.946,00 SIT, čeprav je znašala kupnina le 278.985,00 SIT. Njuno terjatev do utemeljene višine je bila tudi pripravljena plačati. Toženca sta s prevaro prišla do njenega podpisa na prodajni pogodbi. Kupnina je bila plačana 14.4.1992, prodajna pogodba pa sklenjena 10.4.1992. Toženca sta hotela zgolj odmrzniti svoje na banki zamrznjene devizne prihranke. Do sklenitve posojilne pogodbe sicer ni prišlo, to pa ni čudno, ker sta se toženca zavarovala s sporno prodajno pogodbo. Dalje sodišče ni ocenjevalo, kakšen interes naj bi imela tožnica na pogodbi, saj je brez pravne varnosti in lahko izgubi stanovanje. Končno pa o kupni pogodbi ni mogoče govoriti, ker ni prejela nobene kupnine, ki je bistven element take pogodbe. Kupnine tudi ne bi hotela, ker stanovanja ni prodajala. Torej ni bilo pogodbenega soglasja in bi šlo tudi za čezmerno prikrajšanje.

V odgovoru na revizijo predlagata toženi stranki, da naj se revizija zavrne. Na vročeno revizijo se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija tožeče stranke ni določna v izvajanjih, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji. Revizijsko sodišče je zato navedeno odločbo sodišča druge stopnje preizkusilo v okviru uradne dolžnosti (člen 386 zakona o pravdnem postopku, nadalje ZPP) ter pri takem preizkusu ugotovilo, da ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji in ki je skladno na prvi stopnji ugotovljenemu, je revizijsko sodišče vezano, ker sta sodišči druge in prve stopnje izhajali pri reševanju spora iz pravilnih materialnopravnih izhodišč in sta zato pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Sicer pa so v reviziji ponovljene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje, procesno pravno nedopustne (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje je po presoji revizijskega sodišča dajalo prepričljivo podlago za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka (na razveljavitev sporne kupoprodajne pogodbe) in za ugoditev dajatvenemu zahtevku nasprotnih tožnikov (za izstavitev zemljiškoknjižne listine). Tožeča stranka med postopkom ni dokazala, da je bila v bistveni zmoti ob sklepanju kupne pogodbe s tožencema. Sodišče druge in prve stopnje sta svoje zaključke o tem pravilno oprli na logično celovitost in življenjsko sprejemljivo gospodarsko ozadje, ki se kaže v povezanosti prve in druge pogodbe in tožničin interes na drugi pogodbi, ki je bil v tem, da ima v spornem stanovanju praktično brezplačno dosmrtno bivanje. Pri presoji dokazov sta sodišči upoštevali tudi vse specifičnosti na strani tožnice, tako glede njene starosti in zdravja, kot na drugi strani, družinske razmere njenih bližnjih svojcev. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo tudi okolnosti v zvezi z zapisom sporne pogodbe, ki je bila po strankah podpisana 17.4.1992, to je po predhodnem plačilu kupnine po prvi pogodbi (14.4.1992). Zato so drugačne revizijske trditve protispisne in neutemeljene. Pravilen pa je bil tudi zaključek sodišča druge in prve stopnje, da tožnica ni bila v bistveni zmoti pri sklepanju sporne pogodbe in dalje, da je ta pogodba veljavna, ker pri njeni sestavi ni bila ugotovljena nobena pomanjkljivost glede podlage, soglasja, sestavin pogodbe ipd. Ker sporna pogodba nima v tožničini tožbi očitanih pomanjkljivosti, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je tožničin tožbeni zahtevek (na razveljavitev kupne pogodbe) neutemeljen. Tak zaključek, zaradi katerega je kupoprodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, veljavna, pa je utemeljeval zahtevek nasprotnih tožnikov, da mora nasprotna toženka, to je revidentka, izpolniti kupoprodajno pogodbo v določbi, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine, potrebne za prenos lastninske pravice na spornem stanovanju v solast nasprotnih tožnikov.