Court allows appeal, quashing dismissal of suit where ad hoc arbitration was not established due to missing statutory conditions.

Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v drugem odstavku izreka ter sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o zavrženju tožbe proti prvi in drugi toženi stranki razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Če stranki v dogovor o reševanju spora pred priložnostno arbitražo nista vnesli tudi sestavin, določenih v 2. odstavku 38. člena Zakona o samoupravnih sodiščih, priložnostna arbitraža ni bila ustanovljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo proti prvi in drugi toženi stranki, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge ter revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile. Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta utemeljili svoji odločitvi s 473. členom ZPP.

Ugovor sodne nepristojnosti za odločanje v sporu sta prva in druga tožena stranka oprli na 13. člen pogodbe štev. 11/26-84. To pogodbo so stranke spora sklenile 8.8.1984, ko so še veljale določbe ZPP, ki so urejale postopek pred razsodišči (21. poglavje ZPP), v prvotnem besedilu (Ur. list SFRJ štev. 4/77). Tudi tožba je bila vložena še v času njihove veljavnosti (spremembe teh določb so bile objavljene v Ur. listu SFRJ štev. 27/90 in so začele veljati 1.7.1990).

Ob vložitvi tožbe tega spora ni bilo mogoče opredeliti kot spor z mednarodnim elementom. Če ni šlo za spor z mednarodnim elementom, je ZPP nudil strankam spora možnost, da ga predložijo v reševanje stalnim razsodiščem pri gospodarskih zbornicah in drugih z zakonom določenih organizacijah (2. odst. 469. člena ZPP v prvotnem besedilu). Samo če so se stranke pravnega razmerja dogovorile, da bodo predložile reševanje sporov stalni arbitraži, tožeča stranka pa je spor predložila v reševanje sodišču, je to, na ugovor tožene stranke, tožbo na podlagi 473. člena ZPP zavrglo.

V obravnavanem primeru ne gre za dogovor o predložitvi spora v reševanje stalni arbitraži. Zato 437. člena ZPP ni mogoče uporabiti. Določbo 13. člena zgoraj omenjene pogodbe bi bilo možno opredeliti samo kot dogovor o oblikovanju priložnostne arbitraže. Ta je bila v času sklenitve pogodbe (in tudi vložitve tožbe) samoupravno sodišče po 38. členu Zakona o samoupravnih sodiščih (Ur. list SRS štev. 10/77...4/82). Za njeno ustanovitev pa bi morale biti izpolnjene tudi predpostavke iz 2. odst. 38. člena omenjenega zakona. Če bi bile, bi lahko prišla v poštev samo uporaba 2. odst 16. člena ZPP, ne pa zavrženje tožbe. Ker pa predpostavke iz 2. odst. 38. člena Zakona o samoupravnih sodiščih niso (bile) izpolnjene (podatkov o tem v spisu ni), priložnostna arbitraža sploh ni bila ustanovljena. Zato sodišče svoje pristojnosti ne more odkloniti.

Iz zgoraj navedenega sledi, da sta sodišči druge in prve stopnje utemeljili svoji odločbi na zmotni uporabi materialnopravnih predpisov (vključno 13. člena pogodbe), ki urejajo predlaganje sporov v arbitražno odločanje. Zato je na podlagi 4. odst. 400. člena ZPP odločilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa.