School liability dismissed for ordinary play; inherent risk does not justify total prohibition of safe games.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ocena, da je igra običajna, ne pomeni, da je povsem nenevarna. Gibanje v igri, še zlasti, če je kolektivna, je vedno povezano z določenim tveganjem nastanka škode. Šola, ki je tudi vzgojni zavod, takšnega tveganja ne more in ne sme povsem izključiti. Pretiran nadzor in prepovedi tudi tistih iger, ki nosijo minimalna tveganja, bi bilo v nasprotju s cilji pedagoškega procesa.

Igra, v kateri en otrok drsi po tleh, dva druga otroka pa ga držita za roke in vlečeta, je igra, ki sama po sebi ni nevarna. Tudi nenadna zaustavitev za "vlečenega" otroka praviloma ne predstavlja posebne nevarnosti. Otrok se nahaja blizu tal in praviloma tudi ob izpustu ujame ravnotežje. Če pa igra sama po sebi ni nevarna, pa tudi strožji nadzor s prepovedjo ni potreben. Prepoved bi bila pri takšni igri na mestu samo takrat, če bi otroci divjali po hodniku. Kaj takega pa v postopku ni bilo zatrjevano.

Ko gre za nevarno igro, za razsojo ni pomembno, ali se je škoda že kdaj prej zgodila ali ne. Če bi bila igra tako nevarna, da bi bila prepoved na mestu, se tožena stranka ne bi mogla ekskulpirati s trditvijo, da se kaj takega še ni zgodilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da sta toženi stranki odgovorni za vso škodo, ki je ml. tožniku nastala dne 15.6.1991. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženih strank in vmesno sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo in dodatek k tej reviziji tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Z ugotovitvami na drugi stopnji, da je šlo za običajne igre, ki so brez nevarnosti, se tožnik ne strinja. Igra je bila nevarna in je zahtevala strožje nadzorstvo. Igra tudi ni bila običajna, ker je bil tožnik ob tem povsem pasiven in prepuščen sošolcema, ki sta ga vlekla. Sama navzočnost vzgojiteljic za zadostno varstvo zato ni zadoščala. Varstvo bi moralo biti aktivno, tj. takšno, da bi bil poseg v igro z ustrezno prepovedjo vsak čas mogoč. Tudi ni res, da se na tej šoli še nikoli ni ničesar zgodilo. Pa tudi, če bi to bilo res, to še ne pomeni, da tožniku odškodnina ne bi šla. Tožnik zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo 1. odstavek 167. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Pravilna je presoja, da sodi igra, ki so se jo nesporno igrali tožnik in dva sošolca, med običajne igre. Ocena, da je igra običajna, ne pomeni, da je povsem nenevarna. Gibanje v igri, še zlasti, če je kolektivna, je vedno povezano z določenim tveganjem nastanka škode. Šola, ki je tudi vzgojni zavod, takšnega tveganja ne more in ne sme povsem izključiti. Pretiran nadzor in prepovedi tudi tistih iger, ki nosijo minimalna tveganja, bi bilo v nasprotju s cilji pedagoškega procesa.

Igra, v kateri en otrok drsi po tleh, dva druga otroka pa ga držita za roke in vlečeta, je igra, ki sama po sebi ni nevarna. Tudi nenadna zaustavitev za "vlečenega" otroka praviloma ne predstavlja posebne nevarnosti. Otrok se nahaja blizu tal in praviloma tudi ob izpustu ujame ravnotežje. Škodni dogodek zato ni mogoče pripisati sami naravi igre. Če pa igra sama po sebi ni nevarna, pa tudi strožji nadzor s prepovedjo ni potreben. Prepoved bi bila pri takšni igri na mestu samo takrat, če bi otroci divjali po hodniku. Kaj takega pa v postopku ni bilo zatrjevano.

Prav pa ima tožnik, da v primeru, ko gre za nevarno igro, za razsojo ni pomembno, ali se je škoda že kdaj prej zgodila ali ne. Če bi bila igra tako nevarna, da bi bila prepoved na mestu, se tožena stranka ne bi mogla ekskulpirati s trditvijo, da se kaj takega še ni zgodilo. Ker pa je pravilna ugotovitev, da igra sama po sebi ni nevarna, je lahko ugotovitev sodišč, da do škode pri tej igri še ni prišlo, le dodaten (vendar neodločilen) argument za njeno nenevarnost.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).