Appeal dismissed; lower court correctly applied tort law regarding mental damages for disability and disfigurement.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Revizija neutemeljeno zatrjuje, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi pri odmeri odškodnin iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske sposobnosti in skaženosti, materialno pravo zmotno uporabljeno. V izpodbijani sodbi so upoštevana prav vsa pravnoodločilna dejstva, ki jih revizija omenja (tožnikova starost, obseg zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, dejstvo, da so prizadeti vidni deli tožnikovega telesa itd.). Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnikova splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 5 %, da pa tožnik lahko kljub temu opravlja prav vsa tista dela, ki jih je opravljal pred škodnim dogodkom. Enako velja za odškodnino iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Obseg tožnikove skaženosti je res precejšen, kar sta sodišči pri odmeri odškodnine upoštevali, upoštevano pa je tudi, da tožnikova skaženost moti, da so skaženi deli telesa vidni in da vse to vzbuja pri tožniku nelagodje ter občutek manjvrednosti in sramu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 1.827.100 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka v znesku 169.520 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbam vseh pravdnih strank delno ugodilo. Pritožbi tožeče stranke je delno ugodilo tako, da je razveljavilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na odškodnino iz naslova prestanega strahu. V tem delu je zadevo vrnilo v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. V ostalem je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbama toženih strank pa je delno ugodilo na ta način, da je odškodnino iz naslova nepremoženjske škode znižalo na znesek 1.650.000 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odškodnina, ki je bila tožeči stranki prisojena iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, je prenizka. Sodišče bi moralo tožeči stranki prisoditi zahtevanih 800.000 SIT. Glede na tožnikovo starost bo zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti dolgotrajno. Odškodnina v znesku 500.000 SIT za to ni primerna. Prenizko pa je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Skaženost je huda, saj so prizadeti vidni deli tožnikovega telesa. Skaženost vzbuja pri tožniku občutek nelagodja, manjvrednosti in sramu. Sodišče bi zato moralo tožeči stranki iz tega naslova prisoditi vseh zahtevanih 800.000 SIT in ne le 500.000 SIT. Reviziji naj se zato tako ugodi, da se tožeči stranki iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in skaženosti prisodi vtoževana odškodnina v celoti.

Revizija je bila vročena nasprotnim strankam, ki na revizijo nista odgovorili in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija neutemeljeno zatrjuje, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi pri odmeri odškodnin iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske sposobnosti in skaženosti, materialno pravo zmotno uporabljeno. V izpodbijani sodbi so upoštevana prav vsa pravnoodločilna dejstva, ki jih revizija omenja (tožnikova starost, obseg zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, dejstvo, da so prizadeti vidni deli tožnikovega telesa itd.). Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnikova splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 5 %, da pa tožnik lahko kljub temu opravlja prav vsa tista dela, ki jih je opravljal pred škodnim dogodkom. Zato tudi po oceni revizijskega sodišča odškodnina v znesku 500.000 SIT predstavlja pravično zadoščenje tožeči stranki iz tega naslova. Enako velja za odškodnino iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Obseg tožnikove skaženosti je res precejšen, kar sta sodišči pri odmeri odškodnine upoštevali, upoštevano pa je tudi, da tožnikova skaženost moti, da so skaženi deli telesa vidni in da vse to vzbuja pri tožniku nelagodje ter občutek manjvrednosti in sramu. Ob upoštevanju vsega navedenega je odškodnina iz tega naslova tudi odmerjena na 500.000 SIT, kar je tudi po mnenju revizijskega sodišča povsem v skladu s kriteriji, ki so določeni v 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih.

V izpodbijani pravnomočni sodbi je tedaj materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).