Appeal against non-admissibility of review dismissed for failure to cite specific court decisions proving inconsistent practice.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal filed by plaintiffs against the second-instance court's decision to deny their review request. Plaintiffs argued that judicial practice regarding the calculation of statutory interest was inconsistent, but they failed to provide specific court rulings supporting this claim. The court ruled that merely asserting a lack of uniformity without citing concrete decisions is insufficient to establish grounds for an appeal under the relevant labor law provisions.
Legislator headnote
AI generated32. člen ZDSS-1; 365. člen ZPP: An appeal against a decision on the non-admissibility of a review must explicitly cite specific court rulings demonstrating a deviation from Supreme Court practice or a lack of uniformity among lower courts; a general assertion of inconsistent practice without such citations is inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.
[JEDRO]
V pritožbi zoper sklep o nedopustitvi revizije mora stranka navesti odločbe sodišč, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnost prakse sodišč druge stopnje. Zgolj pavšalnega zatrjevanja neenotne sodne prakse Vrhovno sodišče ne more upoštevati.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnikom iz naslova razlike plače in odpravnine (tožniku Ž.) prisodilo nekoliko nižje zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do 1.1.2002, oziroma po tem datumu le, dokler ne bodo natekle zamudne obresti dosegle višine glavnice. Ker zahtevki posameznih tožnikov niso dosegali vrednosti za dovoljenost revizije po zakonu samem (4.172,93 EUR), je sodišče odločalo o dopustitvi revizije in sklenilo, da se revizije ne dopusti.
Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlagajo tožniki pritožbo in navajajo, da sodna praksa glede dosojanja in omejevanja zamudnih obresti ni enotna. Omejevanje teka zamudnih obresti z višino glavnice pa je tudi v nasprotju z zadnjimi spremembami zakonodaje.
Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in navajala, da je sodišče druge stopnje v večih primerih glede omejitve zakonskih zamudnih obresti odločilo enako, tako odločitev pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče.
Pritožba ni utemeljena.
Na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) je zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije dovoljena pritožba iz razloga po 2. alineji prvega odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.
Na podlagi gornje opredelitve pritožbenih razlogov zoper sklep o nedopustitvi revizije mora stranka v pritožbi izrecno navesti odločbe sodišč, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma neenotnost prakse sodišč druge stopnje. Zgolj pavšalno zatrjevanje neenotne sodne prakse Vrhovno sodišče ne more upoštevati. Prav tako zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen pritožbeni razlog zoper sklep o nedopustitvi revizije.
Ker tožniki niso navedli konkretnih primerov sodnih odločb, s katerimi bi dokazovali neenotnost sodne prakse glede dosojanja in omejitev višine zakonskih zamudnih obresti, je sodišče ob smiselni uporabi določb 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, sama krije stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP).