Appeal against review denial dismissed; first-instance judgment cannot prove inconsistent second-instance practice.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Ker je na podlagi 2. alinee 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 pri odločanju o utemeljenosti pritožbe zoper sklep o nedopustitvi revizije pomemben le obstoj neenotne sodne prakse sodišč druge stopnje, odločba sodišča prve stopnje ne more predstavljati podlage za presojo pritožbenega razloga obstoja neenotne sodne prakse.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se sklep zavoda z dne 16.3.2006 o izbiri S.V. kot kandidatke za imenovanje direktorice zavoda razveljavi oziroma odpravi. Zavrnilno sodbo je oprlo na ugotovitev, da tožena stranka ni kršila postopka za izvedbo razpisa, ter da izbrana kandidatka S.V. izpolnjuje vse pogoje za zasedbo mesta direktorice zavoda, kar je potrjeno tudi že z njenim preteklim imenovanjem in ustreznim soglasjem ministra.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Istočasno je s sklepom odločilo, da se revizija ne dopusti, ker za to ni podan noben od razlogov iz 1. odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04).

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožeča stranka vložila pritožbo "iz vseh razlogov". V zvezi z očitkom, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, se pritožba sklicuje na sodbo VS15056. V citirani zadevi je sodišče v okviru izpolnjevanja razpisnih pogojev za imenovanje direktorja preverjalo celo vsebinsko ustreznost listin, medtem ko v obravnavni zadevi izpolnjevanja razpisnih pogojev sodišče ni preverjalo, ampak je ugotovitev, da kandidatka S.V. izpolnjuje razpisne pogoje, oprlo na strokovno nepravilen sklep sveta zavoda, ki je bil tudi nezakonito sestavljen. S.V. ima strokovno izobrazbo diplomirane medicinske sestre, zato ne izpolnjuje pogojev iz 57. in 69. člena Zakona o socialnem varstvu. Ker se sodišče ni opredelilo do bistvenega vprašanja, t. j. ali izbrana kandidatka izpolnjuje razpisne pogoje, je ravnalo v nasprotju s 14. točko 339. člena ZPP in 34. členom ZDSS-1. V zvezi z razlogom, da v sodni praksi sodišč druge stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo, pa pritožnik opozarja na sodbo U 491/95 (VS11788), iz katere izhaja, da je za imenovanje in razrešitev vršilca dolžnosti direktorja potrebno soglasje ustanovitelja. Sodba sodišča druge stopnje zaključuje, da soglasje pristojnega ministra za imenovanje v. d. direktorja ni potrebno, ker zakon tega ne določa, vendar pa je takšen zaključek v nasprotju s sodbo U 491/95, 56. členom Zakona o socialnem varstvu in določili Zakona o zavodih. Pritožnik predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo dopusti.

Pritožba ni utemeljena.

ZDSS-1 v 1. do 4. točki 31. člena določa, kdaj je revizija dovoljena, v 5. točki istega člena pa omogoča revizijo, če jo dopusti sodišče. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 so razlogi za dopustitev revizije naslednji: če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea); če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo (2. alinea). Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dovoljena pritožba iz razloga po 2. alinei 1. odstavka tega člena, pri čemer mora pritožnik navesti konkretne odločbe Vrhovnega sodišča in višjih sodišč, s katerimi dokazuje svoje trditve o odstopu od sodne prakse oziroma o neenotni sodni praksi.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (sodbe opr. št. I Up 750/2002 z dne 13.2.2003, ki je v Ius-info bazi podatkov označena z evidenčno številko VS15056, katero citira pritožnik). Z navedeno sodbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: upravno sodišče), s katero je bil razveljavljen sklep o izbiri generalne direktorice javnega gospodarskega zavoda, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek. V obrazložitvi sodbe se je Vrhovno sodišče med drugim strinjalo s pravno presojo upravnega sodišča, da listina, ki jo je izbrana kandidatka predložila kot dokaz o aktivnem znanju italijanskega jezika, ne ustreza listini, ki je bila v razpisnih pogojih zahtevana kot dokazilo o znanju tujega jezika. Iz navedenega razloga je upravno sodišče izpodbijani sklep tudi odpravilo, ne da bi se spuščalo v presojo izpolnjevanja ostalih razpisnih pogojev.

Tožeča stranka v pritožbi ni konkretno opredelila pravnega vprašanja, glede katerega naj bi drugostopenjska odločba odstopala od sodbe opr. št. I Up 750/2002. Odločitev v citirani upravni zadevi temelji na pravni presoji listine - dokazila o znanju tujega jezika, kar pa se v obravnavani drugostopenjski odločbi sploh ne pojavlja kot sporno vprašanje oziroma kot pravno vprašanje, ki bi bilo bistvenega pomena za odločitev. Pritožba neutemeljeno očita, da "sodišče druge stopnje ni preverjalo izpolnjevanja razpisnih pogojev", medtem ko je v zadevi VS15056 "sodišče celo preverjalo vsebinsko ustreznost listin". Kot je razvidno iz obrazložitve drugostopenjske sodbe, je pritožbeno sodišče zavzelo dokazno oceno tudi glede izpolnjevanja razpisnih pogojev, ter se v tem okviru strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da S.V. izpolnjuje vse pogoje za direktorico. Upoštevaje slednje zato pritožba prav tako neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter kršitev preiskovalnega načela iz 34. člena ZDSS-1, ki naj bi bili podani zato, ker naj bi se sodišče ne opredelilo do bistvenega vprašanja, t. j. ali izbrana kandidatka izpolnjuje razpisne pogoje. Sploh pa bi obstoj slednjih dveh kršitev Vrhovno sodišče lahko presojalo le v okviru vložene revizije zoper pravnomočno drugostopenjsko sodbo, ob predpostavki, da bi bila revizija dopuščena, medtem ko ju s pritožbo zoper sklep o nedopustitvi revizije, ki se lahko vloži le iz taksativno naštetih razlogov iz 2. alinee 1. odstavka 32. člana ZDSS-1, ni mogoče uspešno uveljavljati. Enako stališče velja tudi glede pritožbenega sklicevanja, da izbrana direktorica ne izpolnjuje razpisnih pogojev glede strokovne izobrazbe, saj ta očitek predstavlja zahtevo po presoji zakonitosti v stvari sami sodbe sodišča druge stopnje.

Tudi v zvezi s pritožbenim razlogom, da glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, v sodni praksi sodišč druge stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo, je preizkus zakonitosti sklepa o nedopuščeni reviziji omejen zgolj na konkretno odločbo, na katero se pritožba izrecno sklicuje. S sodbo opr. št. U 491/95 z dne 23.11.1995 (VS11788) je upravno sodišče zavrglo tožbo, katere predmet je bil izpodbijanje soglasja k razrešitvi in imenovanju v. d. direktorja. Ker je bila ta odločba izdana v sodnem postopku na prvi stopnji, na podlagi 2. alinee 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 pa je pri odločanju o utemeljenosti pritožbe zoper sklep o nedopustitvi revizije pomemben le obstoj neenotne sodne prakse sodišč druge stopnje, v obravnavani zadevi sodba opr. št. U 491/95 sploh ne more predstavljati podlage za presojo pritožbenega razloga obstoja neenotne sodne prakse.

Ker tožeča stranka v skladu z vsem obrazloženim ni dokazala utemeljenosti s pritožbo uveljavljanih razlogov, je bilo potrebno na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep o nedopustitvi revizije.