Supreme Court dismisses appeal; tenant's abandonment of social housing ends landlord's sale obligation.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Brzojavna revizija, dasiravno neobrazložena, je popolna, ker ima vse njene sestavine (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 399. členom ZPP) in zato obrazložitev revizije, ki je bila vrhu tega vložena še po preteku 3-dnevnega roka iz tretjega odstavka 113. člena ZPP, ne podaljša revizijskega roka.

Lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje (drugi odstavek 127. člena SZ). Brž ko sta nižji sodišči ugotovili, da je tožnica nehala uporabljati stanovanje in brez presledka več kot 6 mesecev ni stanovala v njem (prvi odstavek 58. člena ZSR), sta lahko razsodili tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Pri tem sta tudi pravilno razlagali pomen pravnih standardov uporabljati stanovanje in stanovati v stanovanju, in to v povezavi z določbo drugega odstavka 1. člena ZSR, ki opredeljuje vsebino stanovanjske pravice, ki je v trajnem uporabljanju stanovanja v družbeni lastnini za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Zato tisti, ki se iz različnih razlogov le občasno mudi v stanovanju, tega ne uporablja v smislu ZSR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka skleniti z njo prodajno pogodbo za garsonjero v N., na kateri ima stanovanjsko pravico, za pogodbeno ceno po 119. in 121. členu stanovanjskega zakona (Uradni list RS 18/91-I in 91/94 - SZ) - ker je ugotovilo, da obstajajo razlogi za odpoved stanovanjskega razmerja tožnici po 58. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS 35/82 in 14/84 - ZSR), saj garsonjere ne uporablja, gradi pa si novo hišo, ki bi jo lahko dokončala.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo proti prvostopenjski sodbi zavrnilo, pri čemer je tudi samo ugotovilo, da je izgotovljenost tožničine hiše v K. tolikšna, da pride v poštev uporaba tretjega odstavka 60. člena ZSR, po drugi strani pa obravnavane garsonjere tožnica ne uporablja za zadovoljevanje stanovanjskih potreb.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka brzojavno revizijo iz razlogov po tretji točki 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), in to neposredno na Vrhovno sodišče RS dne 3.6.1994, dne 7.6.1994 pa je priporočeno poslala "zahtevo za revizijo", le-to pa sodišču prve stopnje kot obrazložitev brzojavne revizije.

Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu RS, vendar se javni tožilec o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je prejela odločbo sodišča druge stopnje dne 6.5.1994 in tako je 30-dnevni rok za vložitev revizije (prvi odstavek 382. člena ZPP) potekel 6.6.1994 (četrti odstavek 112. člena ZPP). Tožeča stranka je poslala brzojavno revizijo 3.6.1994, torej v revizijskem roku, pisno "zahtevo za revizijo", ki vsebuje obrazložitev revizije, odstavek 351. člena v zvezi s 399. členom ZPP) in zato obrazložitev revizije, ki je bila vrhu tega vložena še po preteku 3-dnevnega roka iz tretjega odstavka 113. člena ZPP, ne podaljša revizijskega roka. Tako je smelo vrhovno sodišče obravnavati le brzojavno in potemtakem neobrazloženo revizijo in to z vidika uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in po uradni dolžnosti glede procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Pri tem je ugotovilo, da ne gre ne za eno ne za drugo kršitev.

Stanovanjski zakon uzakonja v svojih določbah o lastninjenju in privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij (VIII. poglavje) med drugim tudi privatizacijo stanovanj tako, da morajo njihovi lastniki na zahtevo imetnika stanovanjske pravice le-temu prodati stanovanje (117. in naslednji členi SZ). Vsebuje pa tudi izjeme te dolžnosti in med temi tudi to, da lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje (drugi odstavek 127. člena SZ). Brž ko sta nižji sodišči ugotovili, da je tožnica nehala uporabljati stanovanje in brez presledka več kot 6 mesecev ni stanovala v njem (prvi odstavek 58. člena ZSR), sta lahko razsodili tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Pri tem sta tudi pravilno razlagali pomen pravnih standardov uporabljati stanovanje in stanovati v stanovanju, in to v povezavi z določbo drugega odstavka 1. člena ZSR, ki opredeljuje vsebino stanovanjske pravice, ki je v trajnem uporabljanju stanovanja v družbeni lastnini za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. Zato tisti, ki se iz različnih razlogov le občasno mudi v stanovanju, tega ne uporablja v smislu ZSR. Že opisana okoliščina je torej dovolj za lastnikovo odklonitev prodaje stanovanja.

Neutemeljeno revizijo je zato moralo vrhovno sodišče zavrniti (393. člen ZPP).