Supreme Court dismisses appeal as applicant failed to prove illness during work absence. The court ruled the appeal was inadmissible due to procedural errors. The court found the employee was not excused from work due to illness. The court held that the appeal was rejected because the applicant failed to prove illness. The court determined the employee was not excused from work due to illness. The court concluded the appeal was rejected because the applicant failed to prove illness.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Delavec dokazuje upravičeno odsotnost z dela zaradi bolezni s potrdilom o začasni nezmožnosti za delo, izdanim na podlagi določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 4.6.1998 in 15.9.1998 o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi neupravičene odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni v času od 12.5. do 19.5.1998. Hkrati je zavrnilo tudi tožničin reintegracijski zahtevek in zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da tožnica v spornih dneh ni bila upravičeno odsotna z dela.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo in se v njej formalno sklicuje na revizijski razlog iz 2. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07), to je na bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Navaja, da sodišče prve stopnje o dokaznem predlogu, da se dodatno zasliši ortoped dr. P., ni odločilo, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Ne soglaša z ugotovitvami sodišča, da tožnica v spornih dneh ni bila upravičena do bolniškega staleža.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je v odgovoru navajala, da je sodišče prve stopnje določno zavrnilo tožničine nadaljnje dokazne predloge in da tožnica v reviziji dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato je predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

V reviziji ni navedeno, katero relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče druge stopnje. Zato z vidika bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti. V kolikor revizija zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni odločalo o tožničinih dokaznih predlogih, zatrjuje obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje. Tovrstnih kršitev pred sodiščem prve stopnje pa glede na določbe 370. člena ZPP stranka v reviziji ne more več uveljavljati, če jih predhodno ni uveljavljala v pritožbi pred sodiščem druge stopnje. Ne glede na povedano pa sodišče ugotavlja, da je iz obravnavnega zapisnika z dne 21.3.2006 razvidno, da je sodišče prve stopnje vse nadaljnje tožničine dokazne predloge izrecno zavrnilo, ker je štelo, da je zadeva dovolj razčiščena za izdajo sodbe.

Kolikor revizija graja dokazne zaključke sodišča, da za čas od 12.5. do 19.5.1998 ni bila ugotovljena tožničina nezmožnost za delo zaradi težav s hrbtenico, takšne navedbe pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker to ni dovoljen revizijski razlog, sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

Ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila tožnica na podlagi tretjega odstavka 61. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) upravičena do odsotnosti z dela zaradi bolezni na podlagi potrdila o začasni nezmožnosti za delo. Za izdajo potrdila o začasni nezmožnosti za delo do trideset dni je bil na podlagi drugega odstavka 80. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Ur. l. RS, št. 9/92 in kasnejše spremembe) pooblaščen tožničin izbrani zdravnik. Na podlagi 81. in 82. člena ZZVZZ je v primeru nestrinjanja z izbranim zdravnikom delavec oziroma zavarovanec lahko uveljavljal varstvo pravic pri zdravniški komisiji, oziroma zahteval izdajo odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (83. člen ZZVZZ).

Ob ugotovitvah sodišča, da je v spornem obdobju tožničin izbrani zdravnik izdal dve potrdili o začasni zadržanosti tožnice zaradi bolezni in sicer dne 11.5.1998 zgolj za ta dan in dne 26.5.1998 za čas od 20.5. do 29.5.1998, ne pa tudi za čas od 12.5. do 19.5.1998, tožnica ni niti dokazala in niti zatrjevala, da bi zoper takšne ugotovitve izbranega zdravnika uveljavljala varstvo pravic pred pristojno zdravniško komisijo. Že zato je bilo potrebno upoštevati navedeni potrdili izbranega zdravnika, na podlagi katerih tožnica v spornih dneh zaradi zdravstvenih težav ni bila upravičeno odsotna z dela.

Ker je bila tožnica v spornem obdobju neupravičeno odsotna z dela zaporedoma pet delovnih dni, so bili podani pogoji za izdajo spornih sklepov o prenehanju njenega delovnega razmerja v smislu določb 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR/90. Zato je bilo o zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka odločeno ob pravilni uporabi materialnega prava.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.