Appeal partially allowed where wage base claim exceeds review threshold, but denied for lower bonus claims.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep glede izreka v točki 1 sodbe sodišča druge stopnje razveljavi. V ostalem (glede odločitve o plačilu dodatkov) se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Ker je tožnik z zahtevkom za priznanje višjega osnovnega količnika za obračun plače dejansko uveljavljal temelj za denarni zahtevek iz naslova razlike plače, ki že sam po sebi presega mejo za dovoljenost revizije po zakonu, je tudi glede odločitve o temelju tega zahtevka revizija dovoljena že po zakonu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje razvrstitve v plačilni razred z osnovnim količnikom 4.00 od 3.5.2001 dalje in z osnovnim količnikom 5.30 od 25.4.2002 dalje (točka 1 izreka). Hkrati je zavrnilo zahtevek za plačilo razlike plače med pred tem priznanim nižjim in zahtevanim višjim količnikom ter zahtevke za plačilo razlike plače iz naslova dodatkov za dežurstvo, nočno in nedeljsko delo. Sklenilo je, da se revizija glede odločitve o razvrstitvi v plačilni razred z višjim količnikom in odločitve o plačilih iz naslova dodatkov ne dopusti.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlaga tožnik pritožbo in navaja, da je sodišče z zavrnitvijo zahtevka za priznanje razvrstitve v plačilni razred z višjim količnikom odstopilo od prakse Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi VIII Ips 83/2002 sprejelo stališče, da so častniki pri toženi stranki upravičeni najmanj do količnika za obračun plače 3.10, tožniku pa je bil v prvem obdobju priznan le količnik 2.17. Višina količnika je pri tem pomembna tudi za določitev in izplačilo višine dodatkov. Glede priznanja višjih količnikov za obračun plače in plačila razlike dodatkov bi morala biti revizija dopuščena tudi zato, ker je glede odločitve o zahtevku za plačilo razlike osnovne plače, upoštevaje vrednost spornega predmeta, revizija dovoljena že po zakonu. Poleg tega bi morala biti revizija dopuščena tudi zato, ker je sodišče kršilo načelo o pravici do enakega plačila za enako delo in se o navedbah v zvezi s tem ni izjavilo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu s 3. odstavkom 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) se lahko stranka zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, pritoži le iz razloga po 2. alinei 1. odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tem pritožbenem postopku se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (ZPP), o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje.

Z navedbami, da bi sodišče moralo že po zakonu dovoliti revizijo zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za priznanje višjih osnovnih količnikov za obračun plače, je tožnik smiselno uveljavljal bistveno kršitev določb 41. člena ZPP.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom za priznanje višjih osnovnih količnikov za obračun plače dejansko uveljavljal temelj za denarni zahtevek za plačilo razlike plače, ki že sam po sebi presega mejo za dovoljenost revizije v smislu določb 1. točke 31. člena ZDSS-1 in 2. odstavka 367. člena ZPP. Čeprav je tožnik svoj tožbeni zahtevek oblikoval v dveh točkah, gre po svoji vsebini za en zahtevek, katerega predmet je plačilo razlike (do višje) plače, do katere bi bil tožnik upravičen na podlagi priznanja višjega osnovnega količnika za obračun plače. Oba zahtevka sta v razmerju zahtevane odločitve po temelju in po višini glede iste pravice (plačila denarnega zneska iz naslova razlike plače). Ob smiselni uporabi 41. člena ZPP, ki določa glede ugotovitve vrednosti spornega predmeta v primerih uveljavljanja več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, zoper isto toženo stranko, seštevek vrednosti vseh zahtevkov, sodišče že glede na vrednost zahtevka iz naslova plačila razlike plače ne bi smelo odločati o nedopustitvi revizije glede odločitve o temelju tega zahtevka, to je glede spornega priznanja osnovnih količnikov za obračun plače. Vse to pa ne velja za odločitev o tožnikovih zahtevkih za plačilo razlike dodatkov, ki sami na sebi ne dosegajo vrednosti revizijske meje iz 2. odstavka 367. člena ZPP.

Glede na navedeno je sodišče v zvezi z odločitvijo o priznanju višjih osnovnih količnikov za obračun plače pritožbi ugodilo in v tem delu izpodbijani sklep v smislu 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo, ker je revizija dovoljena že glede na določbe 1. točke 31. člena ZDSS-1, v zvezi z 2. odstavkom 367. člena ZPP in se pri tem ni opredelilo do drugih pritožbenih navedb v zvezi z odločanjem o tem delu zahtevka.

V zvezi z odločitvijo o zahtevkih za plačilo razlike dodatkov, ki ne dosegajo vrednosti za dovoljenost revizije in glede katerih pritožba tudi sicer ne navaja razlogov iz 3. odstavka 32. člena ZDSS-1, pa je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.