Labor dispute appeal dismissed; employer's silence on objection does not create unlimited statute of limitations for employee's lawsuit.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Upoštevaje značaj in vsebino delovnega razmerja rok za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ko se le-to dejansko ne izvršuje, ni časovno neomejen, čeprav delodajalec o ugovoru delavca ni odločil.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je kot prepozno zavrglo tožnikovo tožbo na ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki dne 17.1.2002 ni zakonito prenehalo in da mu je tožena stranka dolžna priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je bil tožniku dne 17.1.2002 vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela pet delovnih dni od 31.12.2001 dalje in nevrnitve na delo. Zoper navedeni sklep je tožnik pravočasno ugovarjal, vendar mu tožena stranka, kljub urgenci v mesecu aprilu 2002, na ugovor ni odgovorila. Tožnik pa je tožbo na sodišče vložil šele 4.10.2004, torej več kot dve leti po vložitvi ugovora in prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja oziroma zoper prvostopno odločitev delodajalca, ne glede na določbe 105. člena v spornem času veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), zaradi zagotovitve pravne varnosti časovno ni neomejeno. Tudi v primeru molka pristojnega organa delodajalca o ugovoru delavca, ga je mogoče dopustiti le v tako imenovanem razumnem roku. Soglašalo je, da je vložitev tožbe več kot dve leti po prenehanju delovnega razmerja in poteku roka za odločitev o ugovoru izven okvirov še razumnega roka za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja pred sodiščem.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da 105. člen ZDR/90 izrecno določa, da ima delavec pravico do sodnega varstva tudi po poteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), če delodajalec v predpisanem roku ne odloči o njegovem ugovoru oziroma zahtevi za varstvo pravic. Pri tem pa ZDR/90 tega roka ne omejuje z nobenimi "razumnimi" ali kakršnimi koli drugimi roki.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo, ob pogojih 384. člena ZPP pa tudi izpodbijani sklep, samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu s 1. odstavkom 83. člena v spornem času veljavnega ZTPDR je lahko delavec, ki ni bil zadovoljen z dokončno odločitvijo delodajalca o njegovih pravicah in obveznostih, oziroma če delodajalec o njegovem ugovoru ali zahtevi ni odločil v 30 dneh, v nadaljnjih 15 dneh zahteval varstvo pravic z vložitvijo tožbe pri pristojnem sodišču. Res je ZDR/90 dodatno določil, da ima delavec pravico do sodnega varstva tudi po poteku navedenega roka, če pristojni organ delodajalca v predpisanem roku ne odloči o njegovi zahtevi oziroma ugovoru. Pri tem ZDR/90 teka tega roka navzgor ni izrecno omejil.

Predmet spora je prenehanje oziroma obstoj delovnega razmerja, ki se od 17.1.2002 dalje ni izvrševalo.

Ena od bistvenih značilnosti delovnega razmerja je praviloma tekoče osebno delo delavca za delodajalca, ki se prekinja le glede na delovni čas in iz drugih opravičljivih razlogov, ki niti za delavca niti za delodajalca v načelu niso sporni. V tem smislu gre tudi za elemente dalj časa trajajočega osebnega razmerja, ki opravičuje svoj obstoj le, kolikor se tudi dejansko izvaja. V primeru spora negotovost o obstoju delovnega razmerja zato ne more trajati dalj časa. S tega vidika se sodišče utemeljeno sklicuje na določbe 3. odstavka 8. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva - Ur. l. RS, št. 54/92), da se šteje, da delavec ne bo uveljavil svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja (pri pristojnem nepristranskem organu, kot je sodišče...), če je ni uveljavil v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja. Tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB4, Ur. l. RS, št. 3/07) v 231. členu celo izvršitev pravnomočne odločbe o vrnitvi delavca na delo veže na sorazmerno kratek rok šestih mesecev, v katerem lahko delavec vloži ustrezen predlog za izvršbo.

Glede na povedano sodišče soglaša, da upoštevaje značaj in vsebino delovnega razmerja rok za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ko se le to dejansko ne izvršuje, ne glede na določbe 105. člena ZDR/90, ni časovno neomejen. Podobno stališče je zavzelo sodišče že večkrat (sklep VIII Ips 8/95 z dne 9.1.1996, sklep VIII Ips 14/2000 z dne 6.6.2000, sodba VIII Ips 22/2000 z dne 29.8.2000, sklep VIII Ips 34/2000 z dne 19.9.2000). Delavec lahko tudi v primeru neodločitve o njegovem ugovoru v skladu z načelom pravne varnosti vloži tožbo le v razumnem roku, v katerem delodajalec ni mogel računati, da se je s prenehanjem delovnega razmerja sprijaznil, oziroma ko bi bilo objektivno mogoče ugotoviti, da je obstoj delovnega razmerja tako za delavca kot za delodajalca še vedno aktualen. S potekom več kot dveh let je v obravnavanem primeru tak rok do vložitve tožnikove tožbe gotovo že potekel. Zato je sodišče na podlagi 274. člena ZPP tožnikovo tožbo utemeljeno kot prepozno zavrglo.

Glede na povedano je sodišče na podlagi 378. člena, v zvezi s 4. odstavkom 384. člena ZPP, revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.