Appeal dismissed: Labor law statute bars avoiding employer termination deadlines by citing prior contract invalidity.

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

[JEDRO]

Tožnik se roku za varstvo pravic in za sodno varstvo zoper sklep delodajalca o njegovih pravicah in obveznostih ne more izogniti s sklicevanjem na uveljavljanje domnevne ničnosti ene od podlag za izdajo takšnega sklepa. Varstvo pravic delavcev in uveljavljanje le-teh pred sodiščem je v 83. členu ZTPDR posebej urejeno tudi v razmerju do uveljavljanja ničnosti po obligacijskih predpisih.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora o prevzemu delavcev, ki sta ga 19.7.2002 sklenili tožena stranka in družba A. d.o.o.. Ugotovilo je, da sporni dogovor o prevzemu delavcev na delo ni bil ničen. Glede spornega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.7.2002 in z dne 27.8.2002 ter priznanja pravic iz delovnega razmerja pa je sodišče tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da tožnik zoper ta dokončni sklep ni uveljavljal sodnega varstva v zakonskem roku iz 83. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), saj je tožbo vložil šele 5.2.2004. Zato po pravnomočnosti tega sklepa tudi ni mogel uspešno uveljavljati vrnitve na delo in pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe zavrnilo, pritožbi zoper sodbo pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter tudi v preostalem delu tožbo zavrglo. Ob ugotovitvi, da tožnik zoper dokončni sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja kljub pravilnemu pravnemu pouku v zakonskem 15-dnevnem roku ni vložil tožbe, tako da je sklep postal pravnomočen, je presodilo, da učinkov pravnomočnosti tožnik ni mogel preseči s sklicevanjem na ničnost sklepov in ničnost dogovora med obema delodajalcema, saj je bilo pravno varstvo delavcev v okviru postopka varstva pravic posebej urejeno. Po poteku zakonskega 15-dnevnega roka tožnik varstva svojih pravic v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki pred sodiščem zato ni mogel uveljavljati ne glede na zatrjevano ničnost predhodnega dogovora med delodajalcema.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišče njegovo tožbo moralo obravnavati po vsebini, saj pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, posebej še, ker je tožnik uveljavljal ničnost dvostranskega akta, ki je bil podlaga za izdajo spornih enostranskih sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Pri tem se sklicuje na stališča sodišča, zavzeta v zadevi VIII Ips 123/99.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Prerekala je revizijske razloge in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe oziroma sklepa, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Za pravilno odločitev so bistvene ugotovitve sodišča, da tožnik v tožbi uveljavlja pravice iz delovnega razmerja, o katerih je bilo pri toženi stranki že pravnomočno odločeno s sklepom o prenehanju delovnega razmerja tožnika in njegovi razporeditvi k drugemu delodajalcu z dne 15.7.2002 in z dne 27.8.2002. Pravilno sodišče ugotavlja, da gre za odločitev delodajalca v smislu določb 80. člena takrat veljavnega ZTPDR. Če tožnik ni bil zadovoljen z dokončno odločitvijo, ki ima pravilni pravni pouk, bi na podlagi prvega odstavka 83. člena ZTPDR moral zoper njo vložiti tožbo v 15-dneh. Gre za posebej predpisani prekluzivni rok za vložitev tožbe, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti, saj na podlagi 274. člena ZPP sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za njeno vložitev.

Sodišče je pravilno presodilo, da se tožnik roku za varstvo pravic in za sodno varstvo zoper sklep delodajalca o njegovih pravicah in obveznostih ne more izogniti s sklicevanjem na uveljavljanje domnevne ničnosti ene od podlag za izdajo takšnega sklepa. Že v sklepu VIII Ips 204/2001 z dne 18.6.2002 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo varstvo pravic delavcev in uveljavljanje teh pravic pred sodiščem v 83. členu ZTPDR posebej urejeno tudi v razmerju do ureditve ničnosti po obligacijskih predpisih (23. člen ZOR oziroma drugi odstavek 1. člena OZ).

Tožnik se v reviziji neutemeljeno sklicuje na stališča, zavzeta v sklepu VIII Ips 123/99 z dne 9.11.1999. V navedeni zadevi je bil predmet spora sporazum o prenehanju delovnega razmerja iz 2. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki ni bil enostranski akt delodajalca, ki bi postal glede na določbe 83. člena ZTPDR dokončen in pravnomočen, temveč je šlo za dvostranski akt, pretežno obligacijske narave. Zato glede uveljavljanja nezakonitosti takega sporazuma med delavcem in delodajalcem niso veljale določbe 83. člena ZTPDR o sodnem varstvu zoper enostranske dokončne odločitve delodajalca.

Ker je postal sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja že pred vložitvijo tožbe pravnomočen in ker na to dejstvo tudi morebitna ugotovitev nezakonitosti oziroma ničnosti spornega dogovora o prevzemu delavcev na delo ne bi mogla vplivati, tožnik dejansko ni imel pravne koristi od vložitve tožbe na ugotovitev ničnosti navedenega dogovora v smislu določb drugega odstavka 181. člena ZPP. Glede na to, in ker je zakonski rok za vložitev tožbe zoper sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja že potekel, je sodišče na podlagi določb prvega odstavka 274. člena in drugega odstavka 354. člena ZPP tožbo utemeljeno kot nedovoljeno zavrglo. Enaka stališča je sodišče zastopalo že v podobni zadevi VIII Ips 241/2006 (sklep z dne 15.5.2007).

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi četrtega odstavka 384. člena in 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, sama krije stroške svojega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP).