Appeal dismissed for failure to cite specific Supreme Court rulings proving deviation from established judicial practice.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Pritožbeni razlog v smislu 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 ni podan, če pritožnik ni navedel konkretnih odločitev sodišča druge stopnje in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katerimi bi dokazal svoje trditve o odstopu od sodne prakse in o neenotni sodni praksi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike nadomestila plače za čas od 21.7.1999 do 5.9.1999 v skupnem znesku 157.171,28 SIT s pripadki in podredni zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči v znesku 1.430.915,60 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede plačila razlike nadomestila plače spremenilo tako, da je drugi toženi stranki iz tega naslova naložilo plačilo razlike 11.793,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je sklenilo, da se revizija glede odločitve o zavrnitvi zahtevka iz naslova nadomestila plače ne dopusti.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije zoper pravnomočno zavrnitev dela zahtevka iz naslova plačila razlike nadomestila plače vlaga tožnik pritožbo. Navaja, da gre za plačilo na podlagi specifične pogodbe o zaposlitvi, ki velja za pomorščake. Zato meni, da je od odločitve Vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ker odločba sodišča druge stopnje glede tega vprašanja odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, o tem vprašanju pa tudi ni enotnosti v sodni praksi sodišča druge stopnje. Navaja, da bi mu morala tožena stranka plačati nadomestilo plače, ker mu ni zagotovila ustreznega štiri urnega dela, za ves čas tega obdobja, ne pa šele od poteka šest mesecev od izteka zadnje pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) se lahko stranka zoper sklep o nedopustitvi revizije pritoži le iz razlogov po 2. alineji prvega odstavka tega člena, torej le iz razloga, če odločba sodišča druge stopnje v nasprotju z ugotovitvami v izpodbijanem sklepu odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Glede na povedano pritožbene navedbe, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja prvega odstavka 32. člena ZDSS-1), ne more pomeniti uveljavljanja dovoljenega pritožbenega razloga. Zato sodišče teh pritožbenih navedb ni moglo upoštevati.

Navedb, da odločitev sodišča odstopa od enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča in da v sodni praksi sodišča druge stopnje ni enotnosti, pritožba ne utemeljuje z navedbo konkretnih zadev, tako da ostajajo zgolj na nivoju pavšalnih trditev. To sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da ni podan pritožbeni razlog v smislu določb tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1, v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka tega člena, če pritožnik ni navedel konkretnih odločitev Vrhovnega sodišča, s katerimi bi dokazal svoje trditve o odstopu od sodne prakse in neenotni sodni praksi. Enako velja glede očitka neenotne sodne prakse tudi za konkretne odločitve sodišča druge stopnje (sklep VIII Pri 1/2006 z dne 14.2.2006, VIII Pri 17/2006 z dne 20.6.2006, VIII Pri 23/2006 z dne 24.10.2006).

Glede na povedano je sodišče ob smiselni uporabi 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.