Appeal dismissed; employee's later success in labor dispute does not justify cost reimbursement for prior employer objection.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Stališče, da je delavec ob zavrnitvi ugovora pri delodajalcu upravičen do povračila stroškov zastopanja v zvezi s tem ugovorom le v primeru, da v kasnejšem delovnem sporu o dokončni odločbi delodajalca uspe, ni v nasprotju s stališčem, da stroški, ki nastanejo v postopku pri delodajalcu, ne sodijo med stroške sodnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 53.880 SIT iz naslova stroškov zastopanja tožnika po odvetniku v postopku varstva pravic pri toženi stranki. Ugotovilo je, da je bil ugovor, v zvezi s katerim je tožnik uveljavljal plačilo spornega zneska, pri toženi stranki zavrnjen, ugoditev zahtevku pa je utemeljilo s tem, da je bila odločitev o zavrnitvi ugovora vročena zgolj tožniku, ne pa tudi njegovemu pooblaščencu.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Zavzelo je stališče, da bi bil tožnik upravičen do povračila stroškov zastopanja v postopku pri toženi stranki le, v kolikor bi v delovnem sporu glede dokončne odločbe tožene stranke uspel. Hkrati je sklenilo, da revizije ne dopusti, ker ne obstajajo razlogi iz prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/04).

Zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije vlaga tožnik pritožbo iz razlogov po tretjem odstavku 32. člena ZDSS-1. Navaja, da se po sedanji sodni praksi stroški postopka varstva pravic pri delodajalcu ne uvrščajo med stroške sodnega postopka. Pri tem se sklicuje na stališča, zavzeta v odločbi Sodišča združenega dela Republike Slovenije Sp 767/92 z dne 18.6.1992. Poleg tega navaja, da je v delovnem sporu glede dokončne odločbe tožene stranke, v zvezi s katero uveljavlja plačilo spornega zneska, uspel, s tem, da je bila sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 173/2005 z dne 3.3.2006 izdana več mesecev po zaključku obravnave in izdaji sodbe pred sodiščem prve stopnje v tej zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je dovoljena le pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim sodišče ne dopusti revizije. Zato sodišče pritožbenih navedb, kolikor se nanašajo na sodbo sodišča druge stopnje, ni moglo upoštevati.

V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 lahko zoper sklep o nedopustitvi revizije sodišča druge stopnje stranka vloži pritožbo le iz razloga po 2. alinei tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Tožnik se v pritožbi sklicuje na odločbo Sodišča združenega dela RS v zadevi Sp 767/92 z dne 18.6.1992, v kateri je bilo zavzeto stališče, da stroški postopka, ki nastanejo v postopku pred disciplinskimi organi delodajalca, ne sodijo med stroške (sodnega) postopka. Ker je sodišče v tej zadevi posebej odločalo o tožnikovem denarnem zahtevku iz naslova povračila stroškov zastopanja tožnika v postopku pri toženi stranki, kot tožnikovem delodajalcu, je ravnalo v skladu s stališčem iz navedene sodne odločbe, da ti stroški niso stroški sodnega postopka, ki se lahko uveljavljajo le kot postranska terjatev (163. člen ZPP). Prav tako ni v nasprotju s stališči iz navedene sodne odločbe stališče, da je delavec ob zavrnitvi njegovega ugovora pri delodajalcu upravičen do povračila stroškov zastopanja v zvezi s tem ugovorom le v primeru, da v kasnejšem delovnem sporu o dokončni odločbi delodajalca uspe. Tožnik tako ni dokazal obstoja zakonskega pritožbenega razloga, to je, da odločba sodišča druge stopnje glede bistvenih pravnih vprašanj odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali da v praksi sodišč druge stopnje o teh pravnih vprašanjih ni enotnosti. Zato je sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Dejstvo, da je v delovnem sporu o dokončni odločbi tožene stranke, v zvezi s katero so nastali sporni stroški, tožnik kasneje uspel, s tem, da je bila sodba izdana potem, ko je bila obravnava v tej zadevi že zaključena in je tožniku že potekel rok za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni razlog za spremembo izpodbijanega sklepa o nedopustitvi revizije. Kasnejša pravnomočna razveljavitev odločbe, na katero se opira sporna pravnomočna sodba, bi morebiti lahko bila na podlagi 9. točke 394. člena ZPP le razlog za obnovo postopka.