Supreme Court dismisses appeal; non-Slovenian bank not covered by deposit recovery law.

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

[JEDRO]

Tožena stranka ni banka na ozemlju Republike Slovenije, zato se zanjo zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih hranilnih vlog ne uporablja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvim štirim tožnikom iz njihovih hranilnih knjižic njihove devizne vloge, zavrnilo pa je zahtevek pete tožnice v celoti in deloma zahtevka prvega in tretjega tožnika, kolikor sta uveljavljala izplačila iz hranilnih vlog svojih sorodnikov.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prvega in tretjega tožnika in spremenilo sodbo prve stopnje v odločbi o obrestnem zahtevku glede teh tožnikov tako, da jima je priznalo zamudne obresti po obrestni meri, s katero je tožena stranka obrestovala v K. na sedežu svoje enote devizne hranilne vloge za posamezne valute, vezane nad eno leto. V ostalem je zavrnilo pritožbi teh tožnikov in v celoti pritožbe pete tožeče in tožene stranke. Obe sodišči sta ugotovili, da je podana pristojnost sodišča prve stopnje v smislu določbe 58.čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa tudi po 54. in 55. čl. zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih. Nadalje sta ugotovili, da je tožena stranka pasivno legitimirana, saj so tožniki pri njej varčevali. Zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Ur.l. RS št. 7/93) ne vpliva na rešitev tega spora, ker tožena stranka ob sprejetju tega zakona ni bila več banka v Sloveniji. Za tožnike pa sta zavzeli stališče, da niso aktivno legitimirani za terjatve njihovih svojcev, ker so le pooblaščenci imetnikov hranilnih knjižic. Prvemu in tretjemu tožniku je sodišče druge stopnje priznalo zamudne obresti po analogiji s 3. odst. 399. čl. zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) po obrestni meri, ki jo je tožena stranka plačevala za devizne vloge za posamezne valute, vezane nad eno leto.

Proti tej sodbi vlagata reviziji prvi tožnik M.P. in tožena stranka. Prvi tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil napačno zavrnjen zahtevek za 5.121 DEM, ki se nanaša na hranilno vlogo njegove žene in njegovega sina. Sklicuje se na dejstvo, da je v hranilnih knjižicah naveden kot njun pooblaščenec in da je njun pooblaščenec tudi v pravdi. Izpodbija tudi odločitev o obrestih in zahteva zakonite zamudne obresti.

Tožena stranka uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo ter zavrže tožbo, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi bilo za odločanje v tem sporu pristojno sodišče v Beogradu, ne pa sodišče v Kopru. Uveljavlja pomanjkanje pasivne legitimacije in se sklicuje na zakon o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog. V zvezi z odločitvijo o obrestih navaja, da iz objektivnih razlogov ni mogla izplačati vlog svojim varčevalcem. Ugovarja tudi odločitvi o stroških.

Pravdni stranki na nasprotni reviziji nista odgovorili in tedanji Javni tožilec Republike Slovenije se o njih ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Prvi tožnik M.P. utemeljuje svojo aktivno legitimacijo s sklicevanjem na bančno in pravdno pooblastilo, ki sta mu ga dala žena in sin. Vendar tožnikovo stališče ni pravilno. Na podlagi pravdnega pooblastila lahko opravlja pravdna dejanja za pooblastitelje (89. čl. in naslednji ZPP), na podlagi pooblastitve po določbah materialnega prava pa je pridobil upravičenost za zastopanje, kar pomeni, da lahko s svojo izjavo volje prevzame za zastopanega pravice in obveznosti v pravnem prometu (84. čl. in naslednji zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Vendar niti s pravdnim niti z materialno pravnim pooblastilom pooblaščenec ne postane nosilec pravic in obveznosti, ki jih ima zastopani. Te pravice in obveznosti lahko le uveljavlja z učinki za zastopanega. Aktivna legitimacija pomeni, da tožniku po materialnem pravu pripada pravica, ki jo uveljavlja. V tem primeru pa tožnik ni subjekt pravic iz hranilne vloge njegove žene in sina in zato ne more v svojem imenu uveljavljati zahtevkov iz tega naslova. Na podlagi pooblastil bi lahko uveljavljal ustrezne zahtevke v imenu in za račun zastopanih. Ker ni ravnal tako, ampak je uveljavljal zahtevke iz hranilnih vlog žene in sina, kot da gre za njegove lastne hranilne vloge, v tem obsegu ni bil aktivno legitimiran in je torej ta del tožbenega zahtevka neutemeljen. Odločitev obeh sodišč o tem vprašanju je pravilna.

Pravilno je odločeno tudi o tožnikovem obrestnem zahtevku. Zamudne obresti, ki veljajo za tolarje, oziroma so prej veljale za dinarje, vsebujejo tudi valorizacijo, s katero naj bi se nadomestilo zmanjšanje vrednosti denarja zaradi inflacije. Predpisi o zamudnih obrestih ( Zakon o obrestni meri zamudnih obresti Ur.l. RS št. 14/92 in 13/93 ter prej veljavni predpisi bivše SFRJ) so izrečno veljali za domačo valuto in jih ni bilo mogoče uporabljati za obrestovanje terjatev, izraženih v tuji valuti. Zato je pravna praksa zapolnila pravno praznino glede zamudnih obresti na obveznosti v tuji valuti z analogijo s predpisi, ki veljajo za pogodbene obresti (Gl. pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 22. in 23. 6.1993 - Poročilo o sodni praksi št. I/93). V obravnavanem primeru je pravilna uporaba obrestne mere, ki jo je tožena stranka dajala za hranilne vloge v ustreznih tujih valutah, vezane nad eno leto.

O jurisdikciji slovenskega sodišča in o krajevni pristojnosti Temeljnega sodišča v Kopru za sojenje na prvi stopnji je bilo pravilno odločeno prav ob upoštevanju okoliščin, na katere opozarja revizija tožene stranke. Določbe tretjega odstavka noveliranega 58. čl. ZPP (Ur. l. SFRJ št. 27/90) ter 54. in 55. čl. zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 43/82), ki se v Republiki Sloveniji uporabljata na podlagi 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št.1/91), se nanašajo na pristojnost v sporih zoper osebe, za katere v Republiki Sloveniji ni splošne krajevne pristojnosti. Taka oseba je tožena stranka, ki ima svoj sedež v Beogradu.

Tudi glede uporabe zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog (Ur.l. RS Št. 7/93) in glede pasivne legitimacije tožene stranke v zvezi s tem zakonom je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna. Navedeni zakon namreč ureja način poravnavanja obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog občanov, vloženih v bankah na ozemlju Republike Slovenije, ki so jih banke deponirale pri Narodni banki Jugoslavije. Tožena stranka ni banka na ozemlju Republike Slovenije, zato se zanjo navedeni zakon ne uporablja. Določbe tega zakona ne morejo biti podlaga za za stališče, ki ga uveljavlja tožena stranka, da namreč v tem sporu ni pasivno legitimirana. Njena pasivna legitimacija izhaja iz hranilnih vlog tožečih strank pri njej.

Zamudne obresti so posledica neizpolnitve zapadle denarne obveznosti (277. čl. ZOR). Zatrjevana nesposobnost tožene stranke, da izpolni svoje obveznosti, ne vpliva na utemeljenost zahtevka na plačilo zamudnih obresti.

Odločitev o stroških je posledica odločitve o glavni stvari in je v skladu z določbo 154. čl. ZPP.

Revizijski razlogi, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki, niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji pravdnih strank kot neutemeljeni (393. čl. ZPP).