Supreme Court dismisses appeal as disputed value falls below statutory threshold for review admissibility.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Ker v tožbi označena vrednost spornega predmeta ne dosega revizijske meje in ker so bile predmet spora zgolj okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o višini dodatka za stalnost, pogoji za dovoljenost revizije niso izpolnjeni.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbi tožene stranke z dne 29.11.2002 in 18.4.2003, s katerima je bil tožniku od 13.6.2002 dalje priznan dodatek za stalnost v višini 3% osnovne plače. Hkrati je tožniku za čas od 13.6.2002 do 27.6.2002 priznalo dodatek za stalnost v višini 5,5%, od 28.6.2002 dalje pa v višini 6% osnovne plače in toženi stranki naložilo plačilo za čas do izdaje sodbe že zapadlih mesečnih razlik plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Na pritožbi obeh strank v sporu je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sporno dokončno odločbo tožene stranke spremenilo v tem smislu, da tožniku od 13.6.2002 dalje pripada dodatek za stalnost v višini 6,5%, od 28.7.2002 dalje pa dodatek v višini 7% osnovne plače ter iz tega naslova za čas do vključno meseca septembra 2004 tožniku dosodilo 360.195,00 SIT oziroma 1.503,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečno zapadlih zneskov.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo sodišče kot nedovoljeno zavrže, podredno pa je predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni dovoljena.

Predmet spora ni odločitev tožene stranke v tistem delu, ki priznava tožniku dodatek za stalnost, temveč le odločitev glede višine tega dodatka. Ne gre torej za spor o pravici do dodatka kot pravici iz delovnega razmerja, temveč za premoženjski spor, v katerem je revizija dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (drugi odstavek 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98). Dejansko stanje, ki ga je ugotavljalo sodišče, ni bilo dejansko stanje o temelju tožbenega zahtevka, temveč tiste okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o višini. Enako stališče je zavzelo sodišče v podobni zadevi, opr. št. VIII Ips 131/2007 (sklep z dne 18.6.2007).

Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Tožeča stranka je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta v višini 144.300,00 SIT oziroma 602,15 EUR. Tako določena vrednost ne dosega vrednosti, ki je določena v drugem odstavku 367. člena ZPP kot pogoj za dovoljenost revizije (4.172,93 EUR). Pogoji za dovoljenost revizije v smislu določb drugega odstavka 374. člena ZPP zato niso podani, saj je bila vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi določb 377. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.