Fixed-term contract for replacing absent workers must specify replacement identity and duration to ensure employee awareness and verification rights.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Pogodba o zaposlitvi za določen čas mora biti takšna, da je delavec seznanjen s tem, koga nadomešča in do kdaj ga bo nadomeščal. Delavec mora imeti možnost preizkusiti, ali je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z zakonskimi zahtevami ali ne.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pogodba o zaposlitvi št. 101-3/04-JZ NDdb-432 z dne 12.7.2004 in aneks k tej pogodbi z dne 12.12.2004 med strankama sklenjena za nedoločen čas, da delovno razmerje ni prenehalo in da še traja, in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da ne soglaša z restriktivno razlago sodišča v zvezi z uporabo določbe 52. člena ZDR. Čeprav je res, da zakon uporablja samo ednino "nadomeščanje odsotnega delavca" to ne pomeni, da ni možno, da takih delavcev ni več. Zakon dovoljuje tudi nadomeščanje delavca na delovnem mestu, ne samo nadomeščanja delavca z imenom in priimkom. Tako je VSRS že sodilo v zadevi VS 31469 z dne 26.3.2002. Odločitve so tudi v nasprotju z izhodišči Direktiv 91/383/EEC in 1999/70/EEC. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revident je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka samo formalno, ne da bi jo vsebinsko obrazložil, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede te kršitve ni preizkušalo.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 2. alineje prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) se lahko delovna pogodba sklene za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Tožena stranka je sklenila s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pri čemer v samo pogodbo razloga za sklepanje pogodbe za določen čas sploh ni zapisala, da gre za nadomeščanje več odsotnih delavcev na bolniškem ali porodniškem dopustu. Glede takega sklepanja pogodbe o zaposlitvi pa je sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, z zaključkom pa soglaša tudi revizijsko sodišče, da ni skladno z zakonsko določbo. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, mora biti taka, da je delavec seznanjen (informiran) s tem, koga nadomešča in do kdaj ga bo nadomeščal. To je tudi možnost preizkusa, ali je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z zakonskimi zahtevami, ali ne. Posledica za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom je določena v 54. členu ZDR, kjer je določeno, da se v takem primeru šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.

Zaradi povedanega se nižje sodišče sploh ni več spuščalo v presojo aneksa k pogodbi o zaposlitvi, čeprav so o njem priče izpovedale, da ni bil sklenjen zaradi nadomeščanja odsotnih delavcev, ampak zaradi še vedno povečanega obsega dela zaradi uvajanja avtomatskih podajalnikov cestninskih listkov, kar je v nasprotju z zakonom in lahko posega v pravico delavcev, da se jim v primeru poslovnega razloga, kar je uvajanje nove tehnologije, jemljejo pravice, ki bi jim šle v primeru odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga.

V sodbi VSRS, opr. št. VIII Ips 118/2001 z dne 26.3.2002, je sodišče, ob bistveno drugačnem dejanskem stanju in drugačni pogodbi o zaposlitvi ter ob upoštevanju zakonodaje iz leta 1990 res zavzelo stališče, da v nekaterih primerih zaradi specifičnih pogojev dela ni možno konkretno določiti, kateri delavci se dejansko nadomeščajo. Za take izjemne primere, ki jih je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, je sodišče ugotovilo, da je lahko nadomeščanje odsotnih delavcev zaradi dopusta in bolniških izostankov izjemoma vezano tudi na delovno mesto in ne samo na posameznega delavca. Pri tem je bilo pomembno, da je bilo mogoče ugotoviti, da gre dejansko za nadomeščanje odsotnih delavcev zaradi zdravstvenih razlogov, da gre za sprotne in lahko dnevne razporede dela in ne za ves čas enak razpored dela in ne nazadnje, da je delovno razmerje za določen čas ob vrnitvi obolelega prenehalo delavcu, ko mu je pogodba za delo za določen čas prvemu iztekla. Ker so bili sicer izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, razen navedbe konkretnega delavca, ki se je nadomeščal in ni šlo za zlorabo instituta delovnega razmerja za določen čas, je sodišče razsodilo, da je bila pogodba o zaposlitvi smiselno sklenjena v skladu in z namenom določbe 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj).

Odločitev sodišča ni v nasprotju z izhodišči niti Direktive 91/383/EEC z dne 25.6.1991, s katero se dopolnjujejo ukrepi za spodbujanje izboljšav glede varnosti in zdravja pri delu delavcev z delovnim razmerjem za določen čas ali z začasnim delovnim razmerjem niti direktive Direktive 1999/70/EC z dne 28.6.1999. Obe direktivi sicer dopuščata sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, vendar kot pravilo določata pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaposlitev za določen čas se dopušča predvsem, kadar je to potrebno zaradi objektivnih pogojev, na primer potek določenega obdobja, dokončanje določene naloge ali nastop določenega dogodka, kar pomeni da se pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas postavljajo za sklenitev določeni pogoji. Poleg tega pa Direktiva 91/533/EEC z dne 14. oktobra 1991 govori še o dolžnostih seznanjanja delavca o pogojih zaposlovanja (enako kot sedmi odstavek 26. člena ZDR). Zato bi prej, kot bi lahko zaključili, da je odločitev sodišča v nasprotju z direktivami, lahko zaključili, da sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bilo skladno z njimi, saj delavcu ni bilo jasno, katerega delavca nadomešča, zakaj ima določen datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi, oziroma kakšna je povezava med razlogom in časovno opredelitvijo. S tem pa je bila postavljena pod vprašaj seznanjenost delavca s pogoji zaposlitve in njegova zmožnost preizkusa zakonitosti pogodbe o zaposlitvi.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.